Noč sem preživdla na avtobusni postaji. Zazeblo me je do kosti. V kosti pa ni rezal samo mraz, temveč tudi strah. Kajče bi se mi kaj zgodilo? Kaj če me ati in mami že pogrešata? Kaj če me bo kdo ukradel? Ko sem se sredi noči že drugič prebudila in jokala, mi je bilo dovolj. Hotela sem pustolovščino, kot Naino, dobila pa sem zmrzovanje na vetru sredi noči. Želela sem domov.
Vsi so buljili vame, ker je bila moja koža drugačna od njihove. Zato sem se naslednjega dne odpravila nazaj v središče mesta, da bi našča kapsulo in z njo poletela nazaj. Toda nekje narobe zavijem, saj se po nekaj minutah znajdem pred ogromno zgradbo, za katero domnevam da je šola, saj so na dvorišču otroci. Tedaj pa se vrata na stežaj odprejo in ven se vlije poplava učencev različnih starosti. Večina se jih odpravi domov, nekateri še postopajo po dvorišču, le en fant pa počasi in nesrečno prikoraka skozi priprta vrata in me presenečeno pogleda.
________________________________________________________

Kaj za vraga! Ko stopim na šolsko dvorišče je zunaj dekle, ki sem jo videl zjutraj skozi okno. Njena koža se je na soncu svetila različne odtenke zelene. Toda dojel sem, da zjutraj nisem sanjal, saj smo vsi buljili vanjo, kot da je z drugega planeta. Nenadoma me je prešinilo. Kaj če je z drugega planeta? Spomnil sem se Barbarinih besed. Kaj če ni lagala in si ni izmišljevala. Je bilo kar je rekla res? Da je spoznala nekega Nainota? Odločim se, da je le ena pot, kako naj to izvem. Stopim proti njej in jo pozdravim:"Živijo. Si se izgubila? Nikoli te še nisem videl tukaj." Obrne se in me pogleda. Očitno me je razumela. "Hej! Ja, v resnici sem se izgubila. Ali veš, kje kupiti karto za kapsulo do Prenaja?" Mi odgovori. Presenečeno zabuljim vanjo. "Torej Prenaj res obstaja?" Jo pričakujoče vprašam. "Seveda. Zakaj nenehno buljiš vame?" Me ničkaj užaljeno vpraša. "Oprosti. Le.. Tvoja koža je zelene barve. To ni normalno tukaj." Besedo tukaj povdarim, saj se mi zdi, da dekle ni od tukaj. Zagotovo je iz tistega Prenaja, o katerem je govorila že Barbara. "Oh, sem opazila. Nerada izstopam veš. To mi ni najbolj pogodu. Zakaj tvoj glas ne diši?" Me vpraša. "Kako naj bi moj glas dišal? Nisem vedel, da glas lahko diši." Sem se zmedel. "Seveda lahko." Vsa radostna odgovori. "Poslušaj mojega." Še kar ne odneha. Dobim občutek, da rada govori. Toda za spremembo me to ni motilo kot pri drugih. "Kako bi naj slišal vonj?" Jo vprašam, saj me stvar počasi začne zanimati. "Dotakni se moje roke. Ime mi je Ianrea, mimogrede. Pa tebi?" Me prijazno ogovori. Doknames se njene roke in verjeli ali ne, takoj zavoham vonj svežih češnjevih cvetov. Čudovito diši. "Jaz sem Gašper. Od kod pa si?" Ji odgovorim. "Oh, tvoj glas diši po sveže pokošeni travi. Jaz sem iz Prenaja." Pripomne, kot da je to najbolj normalna stvar na svetu. "Iz prenaja? Kje je Prenaj?" Zasmeji se mojemu vprašanju. "Prenaj je v vesolju, haloooo? Prenaj je planet, tako kot vaša Zemlja." Se še naprej hihita. "Počakaj, praviš, da obstaja še en planet, na katerem živijo bitja? Tega pa nisem vedel. Nihče na Zemlji ni. No, razen sošolke Barbare. Poznaš Nainota?" Jo kar zasujem z vprašanji. "Seveda obstaja še en planet z živimi bitji, obstaja jih pet. Zemlja, Prenaj, Moulcij, Koulcij in Nahita. Vsi so gosto poseljeni, razen Nahite. Tam ni primernega kraja za življenje, saj so povsod izraziti letni časi. Na četrtini Nahite je tako mrzla zima, kot pri vas na Severu. Na četrtini je jesen, kjer zmeraj piha močan veter. Na tretji četrtini je večna pomlad. Rože dišijo tako močno, da ni več dovolj kisika. Na četrtini poletja pa je takšna suša, da izsuši vso vodo iz tebe. Če poznam Nainota???? Naino je moj sosed in zelo dober prijatelj!" Te besede so mi dale misliti. Obstaja pet poseljenih planetov, na enem izmed njih pa živijo bitja, ki vedo več od nas o vesolju? Pa mi mislimo, da imamo napredno tehnologijo. Posloviva se in se zmeniva, da si ogeda mesto, potem pa pride k meni, saj nima kje spati. Jaz moram domov, sicer me bo ati kregal ker zamujam.
____________________________________________

Se nadaljuje...