Nikoli ne bi smela iti v gozd. To ni bila tista običajna prepovedana stvar, ki jo otroci naredijo za zabavo. To je bila tista napaka, ki jo čutiš še preden se zgodi.

Ampak vseeno je šla.

Rina, štirinajstletna punca z očmi barve jesenskega neba in lasmi, ki jih nikoli ni znala česati, je zakorakala v Gozd Drev, starodavno območje, ki je bilo že dolgo pozabljeno na zemljevidih. Nihče ni več govoril o njem. Nihče ga ni omenjal.

Zato pa jo je gozd sam poklical.

Vse se je začelo z glasom v vetru. Slišala ga je ponoči, trikrat zapored. Enak ton, enaka hladnost, kot da ji nekdo šepeta čez steklo. Tretjo noč je samo vstala, se oblekla v prvo stvar, kar je našla, in šla. Nihče je ni videl. Nihče je ni mogel ustaviti.

Ko je stopila med prva drevesa, se je svet zlomil. Dobesedno, zrak se je obrnil na glavo. Drevesa so bila visoka, preveč visoka, njihove korenine pa kot žile, ki tečejo po nebu. Zemlja je dihala, kot da je živa. Listi so peli.

Vstopila si. Zdaj pravila ne obstajajo več.

Ni vedela, kdo ali kaj je to rekel. Ni bilo glasu. Bilo je v njej.

Zagledala je svetlobo med drevesi. Ne kot svetilka ali ogenj, to je bila neka prisotnost. Nekaj, kar ni imelo oblike, a je vleklo njeno ime.

Stopila je bližje. Zemlja pod njo se je spremenila v steklo. Videla je svoj odsev. Ampak ni bila ona. Ne čisto. Njene oči so bile zdaj črne. Za njo so stale tri figure, brez obrazov. In njen odsev je šepnil: To si ti.... če izgubiš.

Rina je naredila korak nazaj. Padla. Zaslišala smeh, ne človeški. Nekaj globljega. In potem.... vse je utihnilo.

Pogledala je gor. Nebo je izginilo. Ostala je samo tema.

In en sam napis, vklesan v steblo drevesa pred njo:

Igra brez pravil. Ne zato, ker jih ni. Ampak zato, ker jih nihče ne preživi dovolj dolgo, da bi jih razumel.