Hi!
Se opravičujem, ker dolgo nisem objavljala, samo smo bili nekaj dni brez interneta, potem pa sem imela še polno stvari za narediti. Ampak, ja, nov del je prišel in upam, da med čakanjem že niste umrli od pričakovanja.
----------------------------------------------------------------------------------------------------------
Salem oz. The Invisible Man. Čeprav mu je najbolj všeč, če ga pokličem po njegovem pravem imenu. Adrian Griffin. Nekdanji optik, ki je strašil svojo ženo z njegovo obleko, ki ga je naredila nevidnega. Potem je naredil samomor. Ali pa ga je nekdo ubil. Nisem čisto prepričana.
No, zdaj živi tu. V mojih prostorih. Seveda ni edini.
Odpravim se na hodnik, ki vodi do moje dnevne sobe v štabu. Odprem vrata in vstopim. Po televiziji se vrti grozljivka. The Babadook iz leta 2014. Zavijem z očmi. "Spet, B?" vprašam človeka, ki sedi na kavču in zaverovano gleda v tv. Pogleda me in se zareži. Potem gleda naprej. Obrnem se in na tleh vidim lutko punčke v beli poročni oblekici s črno jaknico in z groznim črnim make-up-om. "Umakni se, Tiff," ostro rečem. Po pričakovanju se lutka ne premakne, zato jo brcnem, da poleti v mini gol na drugi strani sobe. Ki je kar velika. In zdi se, kot da je lutka rekla 'Au'. Zavijem z očmi. Verjetno sem si samo domišljala. Odidem do rdečelasca s krivimi zobmi, ki stoji v kotu in zdolgočaseno gleda zmedo v sobi. "So spet pripravili zabavo, kaj?" ga vprašam. Samo prikima. Nadaljujem: "Z veliko sreče se bo B razjezil, ker motijo njegov film." Rdečelasec je še vedno tiho. Tiho zavzdihnem. "Ti veš, kolikokrat ga je že gledal?" vprašam, ne da bi pričakovala odgovor. Na moje veliko presenečenje rdečelasec odpre usta in mi odgovori: "Enaindvajsetič." Pogleda me. "Slišal sem za Jamesa. Si v redu?" Prikimam in zavzidhnem.
Proti večeru se vzdušje nekoliko umiri, a ne za veliko. Ob sedmih kot ponavadi zazvoni sirena, ki oznanja, da se moramo počasi umiriti in se pripraviti za spanje. Preden grem spat, pogledam M3GAN z B-jem. Velikokrat skupaj gledava grozljivke, čeprav sva jih gledala že stokrat. Potem se odpravim spat. Počutim se veliko bolje, tako kot vedno, ko sem z njimi. Vesela zaspim. Ko bi le vedela, da to veselje ne bo dolgo trajalo.
----------------------------------------------------------------------------------------------------------
Ta del je bil malo bolj dolgočasen, ampak bo naslednji že bolj zanimiv.
'The real world is where the monsters are.' (Rick Riordan)