Hellow,
Wow moram reči, da sem zelo počaščena, da vam je tako zelo všeč moja zgodba. Najlepša hvala.

~Alexander
Max, me ne mara. Tako kot vsi ostali. Kar odrinil me je proč. Kako sem lahko tako zelo neumen, da nisem opzil da me ne mara, nihče me ne mara nihče. Če me moj brat ne mara, zakaj le bi me moji sošolci?
Mami odgovorim na vprašanje, in pri tem komaj zadržujem svoje solze:"M-M-Max, me noče objeti, odriva me s-s-s-stran." Zdraven močno ihtim ne morem si, pomagati. Kaj je tako zelo narobe, če si želim le da bi me imel nekdo rad? Zakaj moram biti ravno jaz tisti, ki vedno trpi?
Kaj je tako zelo narobe z menoj?

~Eliza (mama)
Nemorem vrjeti. Še ko Alexander najbolj rabi podporo od velikega brata, mu ta zabije nož v hrbet. Morda se ostalim osebam ne bi zdelo tako hudo, če jih ne bi nekdo objel, a Alexandru se na žalost zdi. Tudi jaz ga včasih ne razumem, včasih mu zelo težko pomagam. Želim si le da, bi bil srečen. Objamem ga. Njegove čiste solzice, kapljajo na moje rame, njegov lep obrazek se naslanja na mojo roko, njegovo drobceno telo greje moje srce in dušo. Božam ga po hrbtu, da ga umirim. Potihem mu šepetam:"Max te ima rad, le tega ne zna pokazati, dragec prosim ne joči, umiri se."

~Max
Tale cmera zopet zganja dramo! Samo zato, ker ga pač nočem objemat, ko je v spodnjicah in umazan z zobno pasto, še ne pomeni, da sem zdaj nekakšen zločinec. Le, da hočem mir pred njim. Ni on edini, ki trpi, ko se je rodil, se je vse obrnilo na glavo. Starša sta pozabila da, obstajam, ko sva hodila na isto šolo me je ves čas sramotil, ves čas sem se moral skrivati pred njim, zato da ne bi opazili še ostali, da sva v sorodu. Ne prenesem njegove čudaškosti. Ali zahtevam preveč od Boga, ko prosim naj mi pošlje normalnega bratca, in ne te spake, ki se trenutno cmeri kot nek idiot? Ne. Le hočem družino, in življenje kot vsi ostali.

~Alexander
Mami me je objela. Ona me ima rada. Maxu pa še vedno ne vrjamem povsem. Osebe, ki te imajo rade, te objamejo kajne? Morda, pa samo ni na volji za objem in ima mami prav?
Mami na tiho zašepetam na uho:"Me ima res rad?"

~Eliza (mama)
Težko, mi je pri srcu. Primem njegovo glavico, v predelu brade, in ga pogledam v oči. Te rjavo-bakrene oči. Ta prisrčen pogled, zakaj mora prav on trpeti. Odgovorim mu, nežno:"Seveda te ima." Maxa opozorilno pogledam.

~Max
Mami me čudno gleda. To je eden tistih pogledov, ki pravi :"Opraviči se, ali pa..."
Zavijem z očmi. Počepnem, in pogledam Alexandra v njegove čudaške oči. Res nočem a moram, zato se mu opravičim. Pogleda me z olajšanjem in zopet iztegne roke proti meni. Gnusi se mi, a ga objamem nazaj, da ne bi zganjal drame. On in mami mi bosta to še plačala.