Ko so dnevi minevali, sem se z nekaj sošolci res dobro ujela. Urban in jaz sva se med poukom veliko pogovarjala — včasih preveč, če vprašamo učitelje. Izvedela sem kup stvari o njem: kaj ima rad, kaj ga spravi v smeh, pri čem je dober in kaj ga jezi. In čeprav sem mu včasih šla malo na živce, mi nikoli ni zares zameril.
Eldina, Lana in Doroteja so seveda hitro opazile, da sem zadnje čase velikokrat v njegovi družbi.
Lana me je že tretjič tisti teden začela zafrkavat:

“Noooo, Tia, a si mogoče pozabla na nas, ker imaš zdaj svojega Urbana?”
Pri tem je naredila tisti njen značilni, preveč dramatični izraz obraza.
Zavila sem z očmi.
“Daj no, ne seri. Samo pogovarjava se.”
“Ahaaaa, seveda, samo pogovarjata,” je rekla Doroteja in se nasmehnila kot da je odkrila neko veliko skrivnost.
Eldina pa je samo dvignila obrv in rekla:
“Če te spravi v dobro voljo, potem je kul, no.”

In čeprav sem se pred njimi vedno pretvarjala, da mi je vseeno, sem globoko v sebi čutila tisto malo, tiho nervozo, tisto, ko ti nekdo postane blizu in nisi povsem prepričana, kaj to pomeni.
Ni bilo nič zaljubljenega, nič dramatičnega, ampak… občutek, da mi njegova bližina pač dobro sede. Tudi to je bilo novo.

Tisti dan sva z Urbanom preživela kar štiri šolske ure skupaj.
Prvo uro sva sedela skupaj, drugo prav tako, tretjo ne, četrto in peto pa spet skupaj. Ves čas sva se pogovarjala. Nič pretiranega, a občutek je bil, kot da je čas hitreje minil, ko sva skupaj.
Seveda so moje prijateljice opazile, da sem veliko časa v njegovi bližini. Lana in Doroteja sta me začeli malo zafrkavati:
“No, Tia, a si ti zdaj pozabila na nas, ker imaš fanta?”
Zavila sem z očmi in se pretvarjala, da mi je vseeno, a globoko v sebi sem bila rahlo zbegana in nisem razumel zakaj.
Kasneje, med odmorom, sem stala na stopnicah, ko sem ga opazila, da me opazuje od spodaj navzgor. Ko sem pristopila k njemu, je rekel:
“Tia… a veš, da si se mi zdaj zdela kjut?”

Jaz sem bila popolnoma šokirana. “Kaj??” sem vprašala, ker nisem vedela, kaj naj rečem.
“Kjut si bila,” je dodal on, z rahlim nasmeškom.
V trenutku sem se pošteno zardela. “Jaz… tebi kjut,” sem rekla skoraj šepetajoče.
“In ja,” je prikimal.
V enem dnevu mi je dal več komplimentov, kot sem jih bila vajena. Bil je prijazen, pozoren in očitno je razumel, zakaj sem pogosto tarča zafrkavanj in posmehovanja v razredu. Ni bil posmehljiv, ni bil nesramen, samo… bil je tisti, ki me je opazil in razumel. In to je bilo nekaj, kar sem res cenila pri njem. In spet sem dobila tisto iskrico vendarle sem opazila da ni bila le o upanju ampak.. …tudi občutek, da me nekdo vidi, razume in mi daje posebno toplino.