"Dodaj sivko. Ne, ne toliko. Manj, manj. Ja, tako. No, potem premešaš, ampak tako. Ne! Bolj raztegni roko in bolj skrči komolec. Ne! *i*Ne!*i*"
Kelly je obupano odvrgla dolgo palico, očiščeno mahu, lubja in druge umazanije.
"Bakerri, lahko se sprijazniš, nikoli ne bom gospodinjski tip. Najbolje mi gre na lovu. Prosim, nehaj me mučiti s kuhanjem," je skoraj na kolenih prosila Kelly.
Glavna tečnoba Lisic - Bakerri si je zabila v glavo, da bo iz lovke Kelly Aysse Wenhien naredila vrhunsko kuharico.
"Bolj se zberi! Ne bom popustila, dokler ne boš znala kuhati. Tvoj brat je tako ali tako fant in niti za glavo ne bo kuhal, tvoja sestra je nesposobna, nič ne bo iz nje, edino ti ostaneš. Zdaj pa vzemi kuhalnico in se spravi delat!" je trmasto vpila Bakerri.
Ayssa je lovila sapo.
"Si pravkar o moji sestri rekla, da je *i*nesposobna*i*?!"
"Kaj? Če je pa res. To, da je pri Lisicah, nam je samo v breme. Le zakaj ne spošujemo zakonov starih klanov, ko so vse nesposobne ljudi pustili v Goščavi zveri, da jih one požrejo," je hrepeneče zavzdihnila tečna kuharica.
"No, če *i*tako*i* obravnavaš mojo sestro, nisem jaz nič drugačna. Mladič medved ni drugačen od sorojenca," je Kelly besno odvrgla palico Bakerri v obraz in oddivjala od tabornega ognja do šotora svoje družine.
*i*Ealaya ni neumna!*i* ji je divjalo po mislih.
*i*Le malo je drugačna, nič drugega! Ampak... če si Bakerri misli, da je Ealaya nesposobna, se potem zdi tudi vsem drugim?*i*
Previdno je razmaknila dve viseči živalski koži, ki sta služili kot nekakšna zavesa za vhod.
"Eal, si tukaj?" je nežno poklicala.
V poltemi v šotoru se je glava deklice obrnila proti njej.
"Kel, si ti?" je negotovo vprašala.
"Ja, jaz sem," je odvrnila Kelly in se po turško usedla poleg svoje mlajše sestre Ealaye na preprogo iz medvedjega kožuha.
Ealaya Aima Wenhien se je z obema rokama oklenila renčeče glave medveda.
Aimine oči so zrle nekam daleč, v daljave, ki Ayssi niso bile vidne.
"Kaj vidiš tokrat?" je tišino pretrgala Ayssa.
"Oh, ne vem, kaj bi rekla. Zelo je čudno... Vidim ogromnega človeka z čudovitim rdečim ogrinjalom. Na glavi ima zlato krono...
Nekaj vpije na neke ljudi, ki imajo meče ob strani... Zraven njega je pa nek deček, s tudi zlato krono. Roko ima povezano, skozi povoj pronica kri... Zdaj mu odvezujejo povoj... Oh, rana je ogabna!"
Ealaya se je stresla.
"Je konec?"
"Ja, je. Ničesar ne vidim več."
Kelly je zavzdihnila.
"Je kaj narobe?"
Aima je imela nekakšno čudežno sposobnost, da je ugotovila človekova čustva.
"Ne, nič ni. Si kje videla mamo?"
"No, nisem je videla, mi je pa rekla, da gre nabirat orehe. Rekla je, da bomo imeli za večerjo pečeno košuto in jelena z orehi, jagodami in borovnicami. Uh, in naročila ti je, da greš po med."
"Resno?" je nezadovoljno pripomnila Kelly.
"Ker vem, da ti pobiranje medu ni všeč, sem prosila Wallana, da je vzel še dva fanta in so šli ga iskat."
"Hvala ti!" se je nasmehnila Ayssa in Ealayo pobožala po svetlih, skoraj belih laseh.
"Ni problema."
Spet sta sedeli v tišini.
"No, ven moram. Pogledat grem, kako napreduje košuta," je čez čas pripomnila Kelly.
Aima jo je z roko zadržala.
"Kel, previdna bodi. Nekdo se bo opekel, nekdo bo pojedel preveč medu in ga bo bolel trebuh. In pazi. Bakerri ravno zdaj v omako hoče dati jesenski strup. Spet ga je zamešala z zeleniko."
Ayssa je spet odgrnila in vanjo so posijali žarki zahajajočega sonca.
"Te odpeljem do Drevesa miru?" je ustrežljivo vprašala svojo sestro.
"No, pa daj," je ta privolila in s težavo vstala.
Ayssa jo je prijela pod roko in jo odpeljala do takoimenovanega Drevesa miru, ki je bil Ealayin najljubši kotiček.
Spotoma je še Bakerri opozorila na jesenski strup in otroke spodila od ognja.
"Si v redu?" je vprašala Kelly in Aimo posadila na lesen hlod.
"Ja, pojdi nazaj k ognju," so sončni žarki obsijali Ealayin obraz.
Kelly se je še zadnjič obrnila in pogledala sestrine skoraj bele lase, bledo polt in bele šarenice.
Bila je popolna njena preslikava, le z belimi lasmi in očmi.
"Ealaya ni čudna," si je ponavljala, ko se je odpravljala do tabornega ognja.
"Hej, Kelly! A je tista tvoja čudakinja v redu?" se je nesramno posmehovala tolpa najnesramnejših fantov v taboru.
"Utihnite, če ne vam bo žal," je ne da bi obrnila glavo dejala Ayssa in še naprej korakala do ognja.
"O, zdaj se pa bojim!" so se smejali in jo zbadali z opazkami na račun Ealaye, dokler ni Kelly izgubila potrpljenja.
Njihovi vodji je prisolila tako zaušnico, da mu je skoraj glavo odtrgala.
"Ups, zdaj se pa bojiš," je razpenjeno pristavila Ayssa in stekla do ognja.
Po glavi se ji je spet podila cela horda misli.
*i*Misliš, da bo Sahkar upošteval tvoje svarilo?*i* se je spraševala.
Poglavarja Lisic je posvarila o novi nevarnosti - kralju in njegovi vojski.
Ko mu je pripovedovala del, kako je zbadala Enhanna, se je Sahkar zjokal od smeha.
"Ne skrbi," je dejal, ko se je zresnil.
"Ukrepal bom."
Sahkar je bila prava gora mišic. Imel je prijazne sive oči, črne lase in črno brado. Okoli oči so se mu delale smejalne gube.
Bil je izredno prijazen in duhovit človek, ki je ob večerjah zabaval cel klan. Vendar pa ga ni bilo dobro imeti za sovražnika, to je Kelly vedela.
Večina njegove teže je bila surova moč mišic. Brez problema je dvignil tri moške na svoja ramena, zato so ga plemena ljubkovalno klicala Mišičasti orjak.
*i*Verjetno je ukrepal,*i* je domnevala Kelly. Sahkar in kralj sta bila kot pes in mačka od trenutka, ko sta se zagledala.
Z leti se to sovraštvo ni kaj prida zmanjšalo, mogoče še celo povečalo, saj je kralj osebno ubil Sahkarovega brata.
En brat, Tehgron je bil še vedno živ in bil je poglavar Volkov.
Na kratko: Kellyjin oče.
*i*Z Ealayo ni nič narobe!*i* je še vedno vpil del Kellyjinih možganov.
Aima je imela preroški dar, lahko je gledala v prihodnost in spremljala dogodke, čeprav je bila na drugem koncu sveta.
Velika večina je pravila, da je Ealaya božji dar.
Vendar ni bila sama kriva, da je bila od rojstva slepa in nikoli v življenju ni in ne bo videla sonca.