1. poglavje

Ko odprem oči, me tik pred smrčkom pričakajo svetlikajoče in žareče modre oči sestrice. Vedno mi je bilo zanimivo, da ima okoli modrega obroča na levem očesu rjavo liso. To je še en dodatek k njeni lepoti, glede na to, da je iz naše družine.

Pomežiknem in zazeham. Kmalu me objame prijeten jesenski vonj iglavcev in trave iz gozda. Pretegnem se in poskušam pogled umakniti s poskakujoče volkulje, ki od mene pričakuje ogromno energije že v zgodnjem jutru. V primerjavi z njo imam raje noč, čeprav takrat spim. Ona pa z veseljem skoči iz spanca že, ko sonce komaj vzide.

Žarki, ki sijejo v jamo, kar vabijo k belem kožuhu Xenon. Njena gosta bela dlaka žari od lepote. Če ne bi imela prsi in trebuha pokritega z lešnikovim oblivom, bi lahko pomislili, da je prednica belih volkov, ali celo ena od njih. A to je le še ena mešanka, pripadnica nikogar, ki nikoli ne bo naredila sprememb v svetu. Takšna je usoda mešancev.

»Koliko časa še?« zacvili in me dregne v nogo. Ob tem se počutim še toliko večjega kot sem. Star sem le leto dni več od Xenon, pa sem velik kot vamlazar. Da, vamlazar je volčji oče, voditelj družine. Nikoli ni bilo nikomur jasno, zakaj sem zrastel tako hitro. Star sem leto in pol, ampak zelo velik in z globokim laježem. Večji sem od svojih bratcev ter vamlazyre. Včasih se sprašujem, če sem sploh del te družine. Ampak glede na to, kar sem – mešanec – to sploh ni pomembno.

»Malo potrpi, komaj sem se zbudil,« odvrnem in se sprehodim do konca jame, kjer teče majhen potoček z mrzlo vodo. »Spet želiš na lov?« vprašam, ko si osvežim obraz in grlo.

»Ne, to sem včeraj. Me lahko danes pelješ na severni del gozda?« reče in se nasmehne. Njen neustavljivi rep deluje kot helikopter. Res ne vem, od kod ji vsa ta energija.

Malo pomislim in ob pogledu na sestrino navdušenost odgovorim: »Prav, ampak le, če ti pometeš listje v jami namesto mene.«

Xenon zavzdihne, a nato se strinja. To je lepo slišati.

Zaslišim lajež dveh podivjanih volkov in takoj vem, da sta to moja brata. Od mene in Xenon se zelo razlikujeta in se niti ne razumem z njima. Rheo in Willhem sta po naravi zelo divja in od mene starejša dve leti. Vseeno sem pošteno večji od njiju. Tudi moje obnašanje je na veliko višji stopnji od njunega. Po izgledu sta zelo podobna vamlazarju, torej imata siv kožuh z rjavimi lisami. Okoli smrčka ju pokrivajo bele lise, na koncu repa pa malo črnega kožuha. Med sabo se razlikujeta le po tačkah; Rheotove so bele, Willhemove pa sive.

Stopim iz jame in zagledam brata, kako se lovita med drevesi. Ko se ujameta, se že kotalita po tleh in šavsata drug po drugem. Ko eden drugega ugrizne v uho, drugi zacvili. Lepo ju je videti polna energije. A sta tako glasna, da sta zagotovo pregnala že vse živali na kilometre daleč.

Vamlazyra stopi k meni. »Že buden, kaj?«

»Xenon želi na severni del gozda,« odvrnem. »Jo lahko peljem tja?«

Vamlazyra pogleda Xenon, ki prikupno sedi blizu, prisluškuje in se oblizuje. »Lahko. Ampak ne dlje od gozdne jase. Veš katero mislim?«

»Tisto s tremi borovci?«

»Prav tisto.«

Xenon zmedeno nagne glavo in vpraša: »Zakaj pa ne dlje? To ni še niti pol gozda.«

»Ker sem jaz tako rekla,« odvrne vamlazyra in me resno pogleda. Stopi čisto do mene in mi šepne na uho: »Premlada je.«

Pokimam.

Xenon skoči na tačke in steče k meni. Nestrpno se podi okoli mene. »Kaj je rekla? Kaj je rekla? Zakaj ne smeva tja?«

Pogledam v tla, a ji ne smem povedati. Če bi vedela, bi jo zelo prestrašilo ali pa bi bila še bolj navdušena in želela prav tja. Zato si izmislim razlog. »Tam so lovci.«

»Lovci?!«

»Ja. In če se jim približava, naju lahko ubijejo.«

»Kdo pa so to?«

Zavzdihnem in pogledam naokoli ter se prepričam, da vamlazyre ni več blizu. »Medvedi,« šepnem Xenon v uho.

Sestra se strese in pogled v očeh se ji povsem spremeni. Sploh ne vem, če sem jo s tem prestrašil ali navdušil. Upam na prvo možnost. A že čez trenutek pozabi na vse in me navdušeno pogleda. »Greva zdaj?« zalaja.

»Pa ja. Ampak …« Spomnim se, da še nisem ničesar pojedel. »Si že jedla?«

»Ja, vamlazar mi je dal zajca. Za tebe sem prihranila večino. V jami te čaka.«

»Hvala. Počakaj, da pojem.« Odpravim se v jamo.


Takoj, ko zagledam svežega zajca, prekritega s strjeno krvjo, postanem sestradan. Takoj si ga privoščim.