Če ni bil božič, je bil očitno delavnik – in to sredi dneva – zato je bil vlak skoraj prazen.
Usedla sta se nasproti in gledala skozi okno.
»Veš, pravzaprav je precej navdihujoče, kako verjameš sebi, tudi če vsi mislijo, da si nora.«
Doroteja je zaprhala: »Hvala, najbrž.«
»Kaj sploh iščeva? Vem, da to ves čas sprašujem… ampak resno? Bo morda kje neonski napis *i*božič*i*? Ali velikanska vrata?«
»Niti… niti ne, mogoče bolj darilo – med prazniki trgovine najbrž prodajo letno zalogo čokolade, šalčk, nogavic in tega. Čeprav…« se je zamislila; nikoli še ni razmišljala o definiciji božiča. Do zdaj so vsi vedno vedeli, kaj to je.
»Hm, no, dobro… ampak boš vedela, ko ga bova našla?«
»Božič bi bilo precej težko zgrešiti.« Ustavila se je. »Se mi zdi? Sploh ne vem več. Kaj če ga ne prepoznam? Kaj, če ga najdeva, pa ga zaradi mene ne bova mogla rešiti? Konec koncev sem edina, ki ve, kaj to sploh je-«
Spet je težje dihala. Spet paničari. *i*Ustavi se. Vsi lahko živijo brez božiča, zakaj ti ne moreš? Pretiravaš.*i*
»Ne pretiravam,« je rekla glasu v svoji glavi.
»Hej, saj – saj je okej. Verjamem da ga boš spoznala. Pa tudi če ga ne – v redu je. Res.«
Vrtinec njenih misli je prekinil vnaprej posnet glas na vlaku.
*i*Naslednja postaja: Bižarič.*i*
Pobrala sta torbe in izstopila.
⁓⁓⁓⁓
Doroteja je zadrgetala. Vlak je bil ogrevan in skoraj je pozabila, da je pravzaprav zima. Ozrla se je v nebo – oblačno, a nič snega. Zavzdihnila je.
Z Urošem sta se odpravila proti blagajni na postaji.
»Oprostite, kje bi lahko našla izgubljen globalen praznik, poln-« ozrl se je k Doroteji, »-daril, če prav razumem?«
»Pardon?« je vprašala mlajša prodajalka z rdeče pobarvanimi lasmi.
»Le zafrkavam se, brez skrbi. Kje imate dobro vročo čokolado?«
»Oh. No, na trgu mesta so novoletne stojnice, tam gotovo najdeta kaj,« je izgledala še vedno malce zmedena.
»Res vam hvala,« se je Uroš zahvalil in Doroteji pomignil, da se odpravita.
Nekatere hiše so bile okrašene z lučkami, kot za božič. Le da tega ni bilo, zato so najbrž bili le zgodnji okraševalci za novo leto.
Vendar se je Doroteja lahko pretvarjala, da je bil božič.
*i*Mamo drži za roko. »Glej! Jelenček iz lučk!«*i*
*i*»Res je lep, kaj ni? Rudolf je,« se je zahihitala mama.*i*
*i*»Ne pa ne! On je Jože. Kako ne veš. Ravno včeraj je pil čaj, sem ga videla pred našo hišo,« jo je popravila.*i*
*i*»Kaj res? Kako to, da me ni prišel pozdravit?«*i*
*i*»Ne vem. Muhast je. Hej, mama, bova šli na vročo čokolado?«*i*
*i*Zasmejala se je in lučke s sten so ji osvetljevale obraz. »Seveda.«*i*
Stresla je z glavo. Nostalgija jo spet napada. Zdaj, ko je brez božiča je vse le še huje.
Opazovala sta stojnice, polne barvitih in raznovrstnih stvari – od majhnih kipcev pujskov do kvačkanih rokavic in lutk. Želela je iti nazaj v čas, ko se je še igrala z njimi. Ko je bilo življenje brezskrbno, brez tako visokih pričakovanj in vsakodnevnega stresa, ko je bil še…
Božič.
Obrnila je glavo. Kaj je to?
Božič.
Nekaj voha. Zavrtela se je na mestu.
»Si okej?«
Božič.
Voha ga. Voha ga, voha ga, voha-
Stekla je. Prerivala se je mimo ljudi, pazila, da ni pohodila psov. Izogibala se je drogom uličnih svetilk in globoko vohala.
Ker ga voha. Zagotovo.
»Doroteja?« je zaslišala oddaljen Urošev glas.
Ampak ni časa za to, ker ga voha, našla ga bo in vse bo spet kot prej…
Tekla je iz množice in pred njo se ji je kmalu odprl travnik. Gotovo je nekje tu…
Ne. Še naprej bo treba.
Ovohavala je zrak, ki jo je privedel na začetek gozda.
Ne more notri. Izgubila se bo.
*i*Ampak božič…*i*
Stekla je.
⁓⁓⁓⁓
haii! vem da je božič že mimo, sorčiiiii
no here u go. tud do novga leta dvomim da mi uspe končat.... mogoč pa do konca počitnic :')
mejte krasne praznike, uživajte še tela dva zadnja dneva v tem letu
rada vas mam<333
-hermi