To je tako slaba ideja. V preprosti in nevpadljivi črni obleki se tresem za zadnjem sedežu manjše limuzine. Nisem vajena takšne elegance in razkošja. Do zdaj sem bila le na dveh skromnih zabavah, a le-ti sta bili v sirotišnici, zato smo si privoščili nekaj hitre hrane in doma narejeno kremno torto. Zame sta bili obe doživetji naravnost čudoviti, saj sta se hrupna večera opazno razlikovala od ostalih. Priznati moram, da sem bila nad krivim krompirčkom in mokrem burgerju malo razočarana, saj so bile moje predstave o obrokih iz restavraciji zelo visoke. Žal sem se morala sprijazniti, da je dejanska hrana izredno slab poskus bleščečih reklam ob prometnih cestah.
Kratke nohte zarijem v nekaj podobnega črnemu usnju in se zazrem v mestne luči, ki vse prehitro bežijo mimo zatemnjenega okna. Priprem oči, da bi odmislila odboj notranje svetlobe in ugotovila, če smo že blizu. Ko opazim, da so zanikrne bare nadomestile ugledne steklene stolpnice, se mi na obraz prikrade kisel izraz. Ker je konec tedna, se v tem delu New Yorka odvija veliko raznoraznih zabav in uradnih prireditev, ki mečejo svoje bele luči na okna sosednjih zgradb. Pop glasba se meša z glasnim rockom in ritmi jazza ter ustvarja poseben nočni utrip velemesta.
Svojo pozornost preusmerim na modro osvetljen poslovni nebotičnik z velikim bahavim logom McEfferty's electronic devices. Na silo pogoltnem slino, a takoj obžalujem, saj imam usta popolnoma suha. Kljub temu da je ura že dobro čez deset, mi adrenalin šviga po telesu in misli mi bežijo iz ene smeri v drugo. Dlani se mi začnejo nenadzorovano tresti in pot si moram naglo obrisati ob bombažno krilo. Ko McQueen odpne svoj varnostni pas, globoko vdihnem in izdihnem, da bi se umirila in vsaj zasilno zbrala, a vendar me srebren odboj od oken zaslepi in telo mi začne vibrirati ob nizkih tonih elektronske glasbe. Poskusim čim bolj elegantno stopiti iz avtomobila, vendar me pri tem več kot očitno ovira temna usnjena torbica. Odločim se, da se je bom ob prvi priložnosti znebila. V njej tako ali tako imam le kup papirnatih robčkov in preprost solzivec. To je bil pogoj, ki sta mi ga postavila oba kriminalista, da se lahko udeležim ''preprostega poslovnega srečanja''. Obupna sta v izražanju! Jaz sem dobila le nekaj let osnovne izobrazbe, ampak znam uporabiti prave besede!
McQueenu in Walker sledim po marmornih stopnicah v notranjost moderne zgradbe. Čeprav vneto bulim v njuna vzravnana hrbta, mi ne uidejo ostali gosti, ki v še lepših oblekah postopajo okoli razstavljenih elektronskih naprav. S pogledom ošinem v modrih barvah mehko utripajočo tipkovnico za gladkim steklom. Ne spoznam se na elektroniko, vendar mi gladke linije same povejo, da gre za napredno napravo – s katero pa pride tudi vrtoglavo visoka cena.
Na moje veliko presenečenje kriminalista zavijeta v sosednjo sobo ter mi ne pustita niti trenutka, da bi si dodobra ogledala postavljen oder. Srce mi skoči v grlo, ko spoznam h komu sta se namenila. McEfferty s soprogo ob sebi kramlja s starejšim moškim. Slednji izraža eleganco in meni nerazumljivo moč, njegove motno sive oči pa so zapičene v daljavo. Zdi se, da poslovneža ne posluša in se niti ne trudi, da bi svojo zdolgočasenostjo prikril. Še vedno skrita za McQueenovim hrbtom se rahlo namrščim. Ne vem zakaj, ampak ni mi preveč všeč. Ko nas opazi, si gre z žilami prepredeno roko skozi tisto, kar je ostalo od las in nas prijazno pozdravi. Medtem ko nas McEfferty predstavlja pod lažnimi imeni - kakor se izkaže – svojemu očetu, ta ne odvrne pogleda od Walker. Zasovražim se, da sem iz spoštovanja molčala, ko si je izbrala belo obleko z večjim izrezom. Tudi McQueen opazi starčevo neprimerno obnašanje in že želi nekaj reči, vendar ga Walker z zaigranim nasmehom utiša.

Po rokovanju ter izmenjavi malo glasnejših vljudnostnih fraz, da bi preglasili kramljajočo množico, s kotičkom očesa opazim v siv smoking oblečenega fanta mojih let. Ni potrebno, da bi mi ga kdo predstavil, da ne bi vedela, kdo je. Vseeno se naredim presenečeno, ko ga Samantha Goldengate pokliče k nam. »To pa je najin sin Tom,« reče in kar sije od ponosa. Ko mu dedek čestita za rojstni dan, mu je očitno neprijetno. Priznam, da bi se tudi jaz podobno počutila, če bi mi nekdo pred popolnimi neznanci izrekal voščila. Če bi izvedel, da je zabava za njegov rojstni dan pravzaprav izrabljena za naše vohunjenje … Ob tej misli me stisne v želodcu. Pa saj je bila prireditev načrtovana že mesec vnaprej, morda še več. Vseeno me peče slaba vest, saj namesto barvastih balonov naokoli visijo lično izdelani plakati in ogromni monitorji, ki oglašujejo očetovo podjetje. Ko se z njim rokujem in izrečem piskajoč ''vse najboljše'', poskusim skriti svoje neudobje, ki je posledica dejstva, da je po več kot petih letih prva oseba mojih let, s katero se pogovarjam. Raje niti ne pomislim na svoje mokre roke. Groza!
''Vesela sem, da bo imel družbo nekoga svojih let,'' se oglasi Goldengate in rdeča usta razpotegne v – zanimivo – iskren nasmeh. Čeprav vem, da se me to ne tiče, si ne moram pomagati, ko se vprašam, koliko prijateljev dejansko ima.
Tako sva se prisiljena odmakniti za nekaj metrov in ''družiti'' ali karkoli naj bi to zmedeno stanje ter buljenje v marmornata tla pomenilo.
''Ella, kajne?'' pretrga tišino pa čeprav le zaradi maminega strogega pogleda.
Pokimam, vendar se počutim preveč trapasto, da bi še njega vprašala po imenu, ko pa mi ga je rdečelaska malo prej povedala.
Ko Goldengate ne umakne pogleda od naju, Tom nadaljuje: ''Koliko si stara?''
''Štirinajst,'' se za spremembo ne zlažem. Pošteno sem si oddahnila, da je on in ne jaz začel pogovor. Že tako ali tako naj bi se po Walkerjinem planu ''zapletla v pogovor in sproti izvedela kaj pomembnega'', če jo citiram. ''Pa ti?'' dodam obzirno.
''Petnajst. Od včeraj,'' odvrne. V njegovem glasu zaznam rahlo sproščenost. Super, za zdaj me še ne sovraži. Saj ne, da bi se ponavadi s sovrstniki hitro sprla, ampak so v sirotišnici menili, da sem malo … dolgočasna. Žal latinski citati niso zanimali vsakogar.
''To pa je zabava,'' sarkastično rečem po trenutku tišine in za dodatek privzdignem obrvi.
Na moje presenečenje se kratko zasmeje preden s podobnim tonom nadaljuje: ''Tako je vsako leto.'' Malo pomolči, kot da bi razmišljal, koliko je pripravljen deliti, preden reče: ''Baje se tako uradno praznovanje pričakuje.'' V tišini poškilim proti njemu in nadet ima utrujen izraz. Ni mu všeč, da je na tej tako imenovani rojstnodnevni zabavi in edini razlog za njegovo prisotnost je ugajanje staršem. Odlično, sva že dva (z edino razliko, da moji niso pravi). V mislih se popravim: rada bi s kriminalistoma razreševala primer, vendar bi veliko raje izpraševala osumljence nekje, kjer mi ni treba nositi te trapaste obleke.
''Ojoj,'' sočustvujem z njim ter mu namenim pol nasmeh. Preden bi me lahko vprašal, kako izgledajo moji rojstni dnevi, mu postavim novo vprašanje: ''Kaj potem sploh delaš tukaj?''
Skomigne, pri čemer se mu pri bokih nabere debel suknjič. ''Na željo staršev se pogovarjam s pomembnimi tujci,'' reče, jaz pa ohranim neprizadet obraz ''ali se poskusim z nečim zamotiti. Edina dobra stvar je tukaj je hrana.''
Spomnim se kozarca s zlatim šampanjcem, ki ga je z dvema prstoma držal McEfferty, in kljub tremi občutim prazen trebušček. Kot da bi mi bral misli, mi pomigne proti z belim prtom pogrnjene mize potisnjene ob steno. Sledim mu in niti ne poskusim skriti zadovoljstva ob pogledu na majhne prigrizke zavite v papirnate prtičke. O moj … Izbira je tako velika in raznolika, da niti ne znam poimenovati vseh eksotičnih dobrot. On si že postreže z nečem kar me spominja na palačinko s piščancem, jogurtom in zelenjavo, zato hitro primem še vedno vroč čokoladni mafin. Ob premetavanju mehkega testa v ustih okusim maline ter še nekaj trdega in sladkega kar ne morem določiti. Hitro poližem zgornjo ustnico, da kdo ne bi opazil svetlo rozaste smetane. Ne dvomim, da so primešali barvilo, vendar me preseneti trda sladka kroglica, ki se mi še kar premetava po jeziku, in noče stopiti.
''To je okrasno,'' se oglasi moj sogovornik, ko opazi mojo zadrego ''Vsako leto to tlačijo v slaščice. Že neštetokrat sem jim rekel, naj nehajo, a me ne upoštevajo.'' Nepričakovano se najina pogleda srečata. ''Nisi prva, ki se ji je to zgodilo …'' pojasni.
Opazim, da kar naprej uporablja nedoločnike, kar mi iz neznanega razloga zbudi sum.
''Lahko izpljuneš.''
Paziti moram, da se ne zdrznem, ko me zbudi iz razmišljanja. Malo se namrščim, a nato v prtiček zavijem neprijetno kroglico ter jo vržem v bližnji koš (ki pa tudi izgleda izjemno elegantno). Čeprav s klepetom nadaljujeva in opažam, da je vedno bolj sproščen, sem jaz še vedno na trnih in ne morem se otresti neprijetnega občutka. Čez nekaj minut ugotovim, da vzrok nemira ni strah, da bi ugotovil, kaj je moj dejanski namen. Problem je, da sploh ne vem, kako bi pogovor zapeljala v mojo korist. Še več: ko si priznam, kako nedolžno izgleda, se ne moram niti pripraviti, da bi ga vpletla v to zmešnjavo.


Hojla!
Uganite kaj: spravila sem se napisati nov del! Skoraj je minilo že dva meseca od zadnjega dela – to mora biti moj novi rekord -_- Ko že govorimo o rekordih … Mislim, da je to do zdaj najdaljši del. Upam, da ste uživali in potrudila se bom, da naslednji pride čim prej.
Vesela bom kritike, da se lahko tako izboljšam <33333
Hvala vsem za podporo in pohvale, saj mi dajo zagon za nadaljevanje ;-)
Še eno vprašanje: kaj vi počnete na takih prireditvah (štejejo se tudi poroke, velika družinska srečanja itd.)? Jaz se ponavadi nekam usedem, berem knjigo in medtem pojem vso zalogo prigrizkov. Pa vi?
Si pišemo,
Clara


SEZNAM OSEB:
Clara Roger: glavna junakinja, lažno ime: Ella East, Ella Thomson
Jonny McQueen: kriminalist, lažno ime: Sam Thomson
Tess Walker: temnopolta kriminalistka, pomaga pri razreševanju primera, lažno ime: Lisa Thomson
Jessica Talley: blond policistka, zaslišala Jamesa Kelly-ja, ima dostop do podatkov o umoru Williama Fremonta
Patrick O'Donell: višji inšpektor z oddelka za preiskovanja umorov

https://www.pil.si/forumi/pisalnica/jaz-clara-dekle-s-strehe-se-eno-jutro-v-nyc/31