No že pišem:

Problem je da nisem vedela kje je telovadnica. Vendar to sem ugotovila šele ko sem sto pila na hodnik. Večina učencev je bila še na hodnikih pa čeprav se bo športna vsak hip začela. Avtomatično sem zavila levo (ne vem zakaj sicer vedno izberem to smer). Torej zakadila sem se po hodniku in tekla. Ker pa nisem bila najbolj pozorna sem se zaletela v nekega okostnjaka. Tako sem se ustrašila da sem kar zakričala. Nekaj časa sem še vpila nato pa sem pogledala to bitje v obraz in začudeno opazila da to ni okostnjak vendar človek! Tiho in preplašeno sem pozdravila: »Dober dan!«. Bitje (ali kako naj mu rečem) me je nekaj časa gledalo nato pa spregovorilo: »Si pa hitra! Bomo videli če bo tako tudi pri športu! Drugače sem pa Silva Borko! Me veseli! Sem učiteljica športa! Pravkar sem te hotela priti iskat v učilnico. Če se ne motim si ti…« nato je začela brskati po svojem seznamu učencev, ko je našla me ne je vzkliknila: » Zala Gerčar! Kajne? Pokimala sem. Nadaljevala je: » No pridi čez slabe pol minute se začne pouk! Boš šla kar z mano. Saj sem vendar jaz tvoja učiteljica za šport.« Nato se mi je kar se da lepo nasmehnila. Vendar njen nasmeh ni bil pristen, kaj šele da bi bil poslan iz srca. Bil je umeten.

Se beremo!