Pisalnica
Torej:
»A si ti Zala?« se je zaslišal tih glas. Prikimala sem negotovo potem pa se spomnila da me verjetno ne vidi in rekla: »Jap.« Nenadoma se je zadnja kabina stranišča (ki je bila tudi največja saj je bila namenjena Sofiji oz. invalidom) odprla. Iz kabine je prilezla najmanjša in najbolj suha punca in rekla: »Zamujaš! Mimogrede stlači se v to kabino!« S prstom je pokazala na zadnje stranišče. Zdaj se mi je šele posvetilo (pri meni traja malo dlje da se vklopijo možgani, predvsem pri logiki). Vseh devet punc se je stlačilo v to majhno kabino! Nekaj časa sem opazovala punce ki so bile natlačene v kabini nato pa se sprijaznila s dejstvom da se bomo morale še malo stlačiti če bomo želele vse priti notri. Po minuti tlačenja in ruvanja (dobesedno) smo se le nekako »udobno« namestile. Že sem se hotela pritožiti nad tem da se dušim pa sem si hitro premislila saj sem opazila da nisem edina. »Torej!« je začela Maša in s tem prekinila moje misli. »Kot veste imamo sestanek! Zbrale smo se da pogovorimo o Nastji!« Napravila je ne prijetno tišino s katero je hotela ustvariti napetost. Vendar ji ni ravno najbolje uspelo in zato je raje hitro nadaljevala: »Kot smo opazile nekatere Tara Nastjo izkorišča tako kakor je Nastja nas. No in če ima katera kašen predlog glede pomoči Nastji bi se toplo priporočala!« Vse smo tiho strmele v tla. Nenadoma se je oglasila Sofija in odgovorila: »Kaj pa če bi to povedale učiteljici in ravnateljici?« Nenadoma je Sofija povedala to kar je povedala Maša le da je nazadnje nasprotovala odločitvi zdaj pa je bila za. »A ni ravno naloga našega društva da se upremo nesramnim ljudem?« je rekla Viktorija in dvignila obrvi kar je že parkrat naredila, ko ji kaj ni bilo po godu. Viktorijin odgovor je Sofijo presenetil zato je nekaj časa mirno strmela v tla kot da ni slišala potem pa nadaljevala: »Res je ampak to je veljalo za nas in me smo to opravile. Zdaj pa je čas da to povemo tudi učiteljici! Saj so za to v šoli da nam pomagajo!« Na njen odgovor smo nekatere prikimale. »No torej predlagam da spet glasujemo!« je rekla Maša ter naredila red. »Kdor je za to da povemo učiteljici kaj se dogaja naj dvigne roko!« Roko smo dvignile jaz, Maša, Sofija, Maruša in Špela. Na koncu pa jo je povzdignila še Viktorija. Ta je spodbudila še Pavlino, Karolino ter ostale. Ko so bile vse roke v zraku je Maša ponovno začela: »Zmenjeno! Povedale bomo učiteljici in zato…« Zazvonil je zvonec, ki je oznani začetek pouka in zato Maša ni mogla nadaljevat, saj smo se punce v sekundi zapodile ven in kabine. Jaz sem se zaradi tega ker je bilo tam notri tako vroče pa tudi ker se je že začel pouk!
Hvala vsem, ki še berete mojo zgodbo in še iste obupali nad branjem! Res vam hvala!
»A si ti Zala?« se je zaslišal tih glas. Prikimala sem negotovo potem pa se spomnila da me verjetno ne vidi in rekla: »Jap.« Nenadoma se je zadnja kabina stranišča (ki je bila tudi največja saj je bila namenjena Sofiji oz. invalidom) odprla. Iz kabine je prilezla najmanjša in najbolj suha punca in rekla: »Zamujaš! Mimogrede stlači se v to kabino!« S prstom je pokazala na zadnje stranišče. Zdaj se mi je šele posvetilo (pri meni traja malo dlje da se vklopijo možgani, predvsem pri logiki). Vseh devet punc se je stlačilo v to majhno kabino! Nekaj časa sem opazovala punce ki so bile natlačene v kabini nato pa se sprijaznila s dejstvom da se bomo morale še malo stlačiti če bomo želele vse priti notri. Po minuti tlačenja in ruvanja (dobesedno) smo se le nekako »udobno« namestile. Že sem se hotela pritožiti nad tem da se dušim pa sem si hitro premislila saj sem opazila da nisem edina. »Torej!« je začela Maša in s tem prekinila moje misli. »Kot veste imamo sestanek! Zbrale smo se da pogovorimo o Nastji!« Napravila je ne prijetno tišino s katero je hotela ustvariti napetost. Vendar ji ni ravno najbolje uspelo in zato je raje hitro nadaljevala: »Kot smo opazile nekatere Tara Nastjo izkorišča tako kakor je Nastja nas. No in če ima katera kašen predlog glede pomoči Nastji bi se toplo priporočala!« Vse smo tiho strmele v tla. Nenadoma se je oglasila Sofija in odgovorila: »Kaj pa če bi to povedale učiteljici in ravnateljici?« Nenadoma je Sofija povedala to kar je povedala Maša le da je nazadnje nasprotovala odločitvi zdaj pa je bila za. »A ni ravno naloga našega društva da se upremo nesramnim ljudem?« je rekla Viktorija in dvignila obrvi kar je že parkrat naredila, ko ji kaj ni bilo po godu. Viktorijin odgovor je Sofijo presenetil zato je nekaj časa mirno strmela v tla kot da ni slišala potem pa nadaljevala: »Res je ampak to je veljalo za nas in me smo to opravile. Zdaj pa je čas da to povemo tudi učiteljici! Saj so za to v šoli da nam pomagajo!« Na njen odgovor smo nekatere prikimale. »No torej predlagam da spet glasujemo!« je rekla Maša ter naredila red. »Kdor je za to da povemo učiteljici kaj se dogaja naj dvigne roko!« Roko smo dvignile jaz, Maša, Sofija, Maruša in Špela. Na koncu pa jo je povzdignila še Viktorija. Ta je spodbudila še Pavlino, Karolino ter ostale. Ko so bile vse roke v zraku je Maša ponovno začela: »Zmenjeno! Povedale bomo učiteljici in zato…« Zazvonil je zvonec, ki je oznani začetek pouka in zato Maša ni mogla nadaljevat, saj smo se punce v sekundi zapodile ven in kabine. Jaz sem se zaradi tega ker je bilo tam notri tako vroče pa tudi ker se je že začel pouk!
Hvala vsem, ki še berete mojo zgodbo in še iste obupali nad branjem! Res vam hvala!
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
super zgodbaaa
2
Evinija
Hvala!
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Skoraj že pri 60 wow! ta zgodba je NEVERJETNO POPOLNA🫶če bi bila usaj moja taka:sneezing_face:. No mi je ta zgodba zašila srce:broken_heart::arrow_right::book::heart:
1
Oh vsi smo v nečem dobri in verjam da si tudi ti v nečem dobre. Drugače pa kakor se spomnim pišeš zelo dobre zgodbe!<3
Ps. MIslim da sem enkrat preblala tvojo zgodbo
Ps. MIslim da sem enkrat preblala tvojo zgodbo
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
