»Pojdi se poslovit od sosedov! Nato pa se bova še od babice!« Prikimala sem in stekla sem do sosednje hiše. Tam je sedel Lukas. Na stopnišču ki je vodilo do njegovih vrat. Že na daleč mi je mahal. Ko sem prišla do njega sem ga objela. Stisnila sem ga in to močno. On pa me je tudi.
»Samo poslovit sem se prišla. Upam da bom med počitnicami lahko prišla kaj na obisk!« Nato sem tiho rekla: »Rada te imam!« Lukas me je na odgovor poljubil. Bil je kratek vendar sladek (kot bi rekla babica).
»Kje pa je Deja?« sem vprašala in Lukas mi je z roko pokazal proti hlevu. Pokimala sem in stekla do njega. Res. Tam je bila Deja. Stala je pri konju in ga božala. Približala sem se do nje in tako kot Lukasu rekla:
»Samo poslovit sem se prišla!« Deja se je obrnila in jaz sem nadaljevala:
» In rada bi se ti opravičila za vse kar sem grdega naredila in rekla! No lepo se imej!« Že sem se obrnila in hotela oditi pa me je objela in rekla:
»Oproščeno ti je in oprosti tudi meni!« Tako sva se objemali vsaj pol minute dokler nisem rekla da morem odit. Poslovila sem se tudi od konja in sem šla.
Ravno ko sem prišla na dvorišče je pripeljal avto. Bil je učitelj za matematiko oz. mamin fant. Očitno nama bo pomagal zlagati škatle v avto. Še preden pa sta me lahko opazila sta se poljubila! To mi ni bilo všeč vendar sem hitro spremenila svoje stališče saj sem vedela komu sem podobna. Deji. To pa mi ni bilo všeč, niti malo. Zato sem se delala kakor da ničesar nisem videla in sem raje samo vljudno pozdravila. Odpravila sem se raje do babice in se od nje poslovila, pa čeprav sem vedela da se bom kasneje še enkrat poslovila.
»Pogrešala te bom!« sem rekla ko sem prišla do babi in ona je sočutno priznala:
»Tudi jaz te bom! Kaj bom jaz brez vaju! Oh ja…« Jaz pa sem jo prekinila in rekla:
»Pa pojdi z nama!« Vendar babica je samo odkimala z glavo in povedala da to ni najboljša ideja. Ni in ni me je uspelo prepričati. Poskusila sem že z vsemi triki vendar ni šlo. Na koncu sem se le sprijaznila z usodo in babico objela sem jo. Oklenila sem se je z rokami in tiho rekla:
»Mi lahko za sabo pripraviš sendvič? Tvoji so najboljši in ko nebom več tu živela nebom več mogla jesti tvoje hrane!« Babica je prikimala in se lotila dela. Jaz pa sem se še zadnjič tisti dan odpravila v svojo začasno sobo. Pogledala sem skozi okno. Videla sem Dejo in Lukasa kako se zabavata. Toplo mi je bilo pri srcu. Lepo je imaš če imaš nekoga s katerim se družiš vsak dan. Pa čeprav sem edinka se imam še vedno lepo kljub temu!
SE BEEMO!<3