Živjo! :stuck_out_tongue_winking_eye:

Tu je četrti del. Meni se zdi malce bolj dolgočasen...Uživajte v branju! 🥰


Dragi dnevnik,
no, malo bolje sem kot včeraj. Čeprav je bil zajtrk naravnost obupen!!! Za povrh vsega, sem bila jaz na vrati za pripravo zajtrka. Vsem sem zaželela dobro jutro, vsi so mi odzdravili, le mami me je strogo pogledala. Babi je to opazila in stopila je do mami: "Sabina, prosim te. Še veliko spominov imamo na tvojo staro mamo, ne jezi se na tega nedolžnega otroka." Zakar sem ji neskončno hvaležna! Mami pa ji ni bila ravno: "Mami, ne vmešavaj se v moje zadeve. Hvala lepa." Babi sem hvaležno pogledala, ona pa se mi je nasmehnila. Med zajtrkom je vladala čista tišina, kar mi je zelo presedalo. Tako je bilo super iti od doma, v šolo. Ampak, ne razumem! Zakaj so v šoli VSI tako nesramni z mano?! No, so izjeme. Mila je prijazna z mano, pa Nina in Zala. A ostali so tako...nesramni! Čisto nič jim nisem naredila in skušam se vesti normalno, a oni me imajo ves čas na piki. Sploh Boris. Če priznam...ravno Boris mi je malce všeč. Sošolca sva že od prvega razreda, vanj pa sem od septembra (P.S. Zdaj smo marca). Tako me vedno najbolj prizadene, če žaljenje slišim ravno iz njegovih ust. Čeprav se mi zdi, da se je malce spremenil. Postaja bolj prijazen, zabaven in miren. Tako je zdaj "faca razreda" Ažbe, moj tečni sošolec, ki me kar naprej zafrkava. Težko mi je. Vsaj tebe imam, dragi dnevnik.
Rada te ima,
Mia