Hoj!
Tukaj ( končno) nov del. Prej se je končalo tako:
Učiteljica mi da vedeti da se bova kasneje dogovorili.

Ko ke konec pouka že na meravam oditi, a me učiteljica prime za ramo. Pogledam jo.
" Kaj ni učiteljica matematike rekla da se bosta kasneje pogovorili?" Me vpraša.
" Ja, seveda!"
Presenečeno ugotovim da se mi glas trese. Razredničarka se mi toplo nasmehne. Nasmeh ji vrnem nazaj, a moj je prej preplašen kot prijazen.
Razredničarka odide in tako v razredu ostanem samo jaz. Dolgo čpasa čakam učiteljico matematike.Med tem se razgledujem po prostoru. Naša razredničarka je imela večino na stenah le zemljevide, francosko abecedo in lepe misli. Svoj "kotiček" ima tudi učiteljica matematike, le da je nekako skrit, da učenci skoraj nič ne gledajo. Sanja (moja sošolka) ga je enkrat pogledala in ko sem jo povprašala o njem mi je pretreseno odgovorila da ga ne želi nikoli več videti. Od takrat naprej si nihče ni več upal pogledati tja. Ko so pa enkrat eni radovedni učenci hoteli pogledati kotiček od učiteljice matematike jih je razredničarka nadrla da ga ne smejo gledati.
Radovedno sem ga pogledala. Takrat pa me je prepravila groza. Kakšne slike ima narisane!Na slikah so bila pošasti. Nenadoma na hodniku zaslišim korake. Hitro stečem do table. Kmalu se odprejo vrata. Skozi stopi učiteljica matematike. Veselo mi pomaha. Zazdelo se mi je da so se ji pri tem pocedile sline. Začudeno jo pogledam. Kakšna je torej moja kazen? Učiteljica mi, kot bi mi brala misli odgovori:
" O boš že videla!"
Vse se zgodi v istem hipu: Od učiteljice odvrnem pogled, pod mizo opazim črne lase,ko pogledam nazaj učiteljico sploh ni več učiteljica ampak pošast.

Upam da vam je vil ta del všeč!!
Lajk in komentar bi mi veliko pomenila.
Lp
Lichy
P.S. Oprostite ker je bil ta del kratek, a nimam časa.