»a, h, c, d…« sem si pela v glavi med igranjem pesmi Sveta noč. Danes je božični večer in vsa družina je zbrana ob… … televiziji, ampak ne gledajo televizije. Gledajo mene. Pritisnem napačno tipko.
»Obupna sem!« zavpijem in odtopotam v svojo sobo. Zaloputnem in zaklenem vrata. Vržem se na posteljo in glavo zakopljem globoko v blazino. Tako ostanem nekaj časa, nato pa glavo potegnem iz blazine. Vzamem telefon in si ga priklopim na slušalke. V iskalnik naj youtubu vpišem: Karolina Protestinko Carol of the Bells. Pritisnem prvi posnetek, telefon odložim na tla in glavo nagnem nazaj. Uživam v glasbi. Nakar zaslišim trkanje na vrata.
»Pojdi stran!« glasno rečem in glavo zakopljem v blazino, da slišim samo glasbo. Ko je konec pesmi me prešine misel. Ozrem se po sobi in pogled ustavim na mamini visoki omari. Mama je preminila pred 7 leti. Skoraj nobenih spominov nimam od nje. Tiste omare nisem odprla že od svojega petega leta. Počasi vstanem s postelje in se odpravim do omare. Razmišljam. Jo že lahko odprem? Odločim se z kratkim odgovorom.
»Ja!« rečem samozavestno in počasi odprem omara. Vame puhne mamin vonj. Počepnem in z najnižje police potegnem veliko škatlo. Notri je ogromno not. Škatlo postavim na sredino sobe. Sedem se na tla poleg škatle in s police ob mizi vzamem 4 mape. Z debelim alkoholcem na prozorno stran napišem: na prvo mapo: Note za začetnike, na drugo mapo: srednje težko, na tretjo: težko, in na zadnjo mapo- 4 mapo: Zelo težko.
Čez 3 ure mi končno uspe vse note pospraviti v pravo mapo. Škatlo vržem v kot in spet stopim do omare. Iz omare lepo vzamem pet škatel za violine. Odprem najmanjšo. V njej je majcena violina. Zelo mi je premajhna. Položim jo nazaj v škatlo, škatlo zaprem in jo pospravim nazaj na mesto v omari. Odprem naslednji kovček za violino. V njej je prelepa violina. Še nikoli nisem videla tako stare. Brado naslonim na podbradnik, še prej pa na spodnji del namestim mostiček, da mi je udobno. Levo roko iztegnem proti polžku. Violina mi je ravno pravšnja. Ampak malo jo moram urediti. Violino položim na mizo in sedem k računalniku. Pogledam na mail. Dobila sem sporočilo od Zale. Piše:
»Živijo Lili!
Kako se imaš? Jaz se imam super. Zanima me če bi tvoj oče dovolil, da pridem k tebi za božič in prespim pri tebi? Sporoči mi če dovoli. :)
Lp. Tvoja Zala.«
Nazaj ji napišem:
»Živijo Zala!
Tudi jaz se imam super. Nekaj bi ti rada pokazala.« preden dokončam sporočilo zdirjam v dnevno sobo.
»Očka! Lahko Zala danes prespi pri meni?« vprašam, sklenem roke in naredim ljubke oči. Očka še vedno pada na to.
»Hm… naj ti bo.« reče po zelo kratkem razmisleku. Zdirjam nazaj v sobo in dokončam sporočilo:
»In ja. Oče ti dovoli :) jej!
Kar pridi.
Lp. Lili«
Vrnem se nazaj k violini. Vzamem robec in jo dobro obrišem. Že zdaj izgleda veliko lepša. Čudim se, da še nobena struna ni počila, ko pozvoni pri vratih. To je zagotovo Zala! Si rečem hitro grem odpret. In res! Pred vrati stoji Zala in se široko smeji. Vedno zelo pohiti k nam, ko ji moj oče dovoli prespati.
»Živijo Zala!« rečem in nadaljujem »Hitro pridi noter! Danes sem se nekaj odločila! Ampak nobeden še ne ve zato pšt…« izstrelim.
»Ja no. Počakaj malo! No!« me poizkusi umiriti. Hitro stopi noter in si z skibuckov očisti na novo zapadel sneg.
»In. Kaj je tako pomembnega?« me vpraša med tem ko mi sledi v mojo sobo. Nič ne rečem. Samo hodim naprej. Takoj ko vstopiva v mojo sobo rečem.
»Zdaj bi že morala vedeti kaj je tako pomembnega.«
»Ja… preuredila si boš sobo!« reče veselo. »lahko pomagam?« zavzeto vpraša.
»Kaj? Ne bom si preuredila sobe!« rečem in ona me razočarano pogleda.
»Aha! Že vem kaj boš!« reče in pogledam jo tako kakor, da bo rekla to kar želim, da reče. »Preselila se boš! Lahko pomagam?« ponovno vpraša. »Aja čakaj! Ni dobro če se preseliš! Kaj če greš v drugo državo?«
»Ne bom se preselila! Violino bom začela igrati!« neučakano zavpijem, da se Zala prestraši in srce ji bije tako močno, da ga lahko slišim. Zaihti. Hitro se obrne in steče z hiše. Seveda se prej še obuje.
»Kaj boš?« v sobo priteče očka. Nič ne rečem. Samo stečem iz sobe in za Zalo. Zala zelo hitro teče, ima pa tudi šibke točke, kot so vpitje (če kdo vpije nanjo), testi in seveda če omeniš njenega očeta.
»Zala čakaj!« rečem in stečem za njo ena njena šibka točka sem tudi jaz. Prvo kot prvo tečem hitreje od nje, ko sem neučakana vpijem in veliko omenjam svojega očeta. Stečem za njo. Ko jo končno dohitim se postavim pred njo, tako do da mi ne more uiti in jo močno objamem.
»Rada te imam.« ji tiho zašepetam na uho. Seveda to mislim v smeri kot najboljšo prijateljico. Poizkuša mi uiti z objema.
»Jaz pa ravno obratno! Sovražim te!« je zavpila in se mi iztrgala iz objema. Stekla je naprej proti svojemu domu.

Hojla. To je moja nova zgodba.

Lili:
https://i.pinimg.com/236x/d5/9b/10/d59b10e6ca06f0674c21a426877c66b2.jpg

Zala:
https://media.istockphoto.com/photos/portrait-of-a-10-years-old-pretty-girl-child-teenager-face-hair-fun-picture-id1027191242?k=6&m=1027191242&s=612x612&w=0&h=2KoSBv5bL9RVzQtAXw-fA3NGq6L5bPZtuSDzRTvbXb8=

Oče (Lilin):
https://img.ti-media.net/wp/uploads/sites/46/2017/07/most-beautiful-men-in-the-world-920x518.jpg

Upam, da vam je všeč. naročite se name in pa seveda polajkajte to objavo in ne pozabite komentirati!
Lp. Ilovecandy