Hej!
Po enem mesecu pa pol imaste tu nov del, upam da vam bo še vedno všeč:hearts::hearts::hearts::hearts:


DAVID:
V meni se je kopičila temna energija. Ne, ni zaradi Lucy in Nica. To sem že prebolel. A je vseeno dodalo svoje. Ni se mi prvič zgodilo, da tako zadržujem čustva. Lani sem jih 5 mesecev, nato pa je to opazila Haven. Svetovala mi je naj ne skrivam čustev, ker mi bo enkrat prekipelo in takrat ne bo lepo. Zelo mi je pomagala pri tem. Nato pa je maja... Ni važno, kaj, nočem govoriti o tem. Od takrat sem jih spet začel skrivati. Obup, nemoč, bes, žalost. To je nastalo iz tega. Mogoče me bo tokrat izučilo. Ne, ne bo me, ker bom tu ostal, nihče me ne bo izvlekel kot Haven. Razgreto sem stekel ven, kjer me je zaslepilo jesensko sonce. Sprehodil sem se do jezera. Pomočil sem roke v vodo in že mislil, da je "napad teme" mimo. Nato pa je na plan spet privrel spomin na 15. maj. Solze so mi stopile v oči in zakričal sem. Vstal sem in stisnil pesti. Okoli mene je naenkrat vstala vodna zavesa. Zaradi teme, ki me je preraščala, se sploh nisem začudil. Z roko sem zamahnil v osmici (ponesreči) in voda je posnemala mojo gesto. Mračno sem se nasmehnil. Vav. Vodo nadzorujem. Kako zanimivooo (sarkazem). Vodo sem pošiljal naokrog in to me je spomnilo, kako sva še pred enim letom pa pol podobno delala s Haven na morju. Kar je nastalo, ni mogoče opisati. Lahko povem le, da sem veliko kričal in jokal in na koncu brez sape obležal na tleh, voda pa se je umaknila. "Si v redu?" se je zaslišal radoveden otroški glasek. Nad mano se je pojavil... Angel?! Zbral sem zadnje moči in pomislil: Haven je imela prav. Res ni bilo lepo.


Ok. To je bil malo bolj mračen del, nasljednji bo bolj vesel. :thumbsup: in komentirajte!

Adijo!