Hej, sem se se jaz odločila napisati pesem, ko se ravno dobila navdih. Upam, da vam bo všeč , čeprav je že kar nekaj takih, po mojem mnenju precej boljših. In ja, nobenega bolj pametnega naslova se nisem mogla spomnit .

Ko oči odprem,
tisoče barv vzrem.

Se zmislimi potopim,
v tople jesenske barve,
za katere se mi včasih zdi,
da zanje živim.

Po gozdu hodim,
se njeni toplini prepustim.

Iščem navdih,
ko vame zapiha hladen jesenski dih.
Vidim nebo, ki je potemnelo.
Veter, ki odpihne ne tla listje porjavelo.

Jesen je čaroben čas poln barv,
a je tudi čas ko vse se skrivati hiti,
da bi uspelo prezimiti.

Še zadnji žarki topline,
jesenske miline.

Preden pride zima,
ki že na daleč kima.
S svojo opustelostjo.
S svojo osamelostjo.

Zaprem oči
in se prepustim
še zadnjim toplim,
jesenskim občutkom.

Ozrla sem se,
še zadnjič preden so barve usahnile,
se v neskončni belini in sivini izgubile,
v hladno zimo utonile.

Evo, to je to. Aja, še eno vprašanje imam: Ali naj nadaljujem z zgodbo Le še jesen? Ker sem ze malo obupana nad njo ...

Lp, muca Zajči