1. september. Petek


Hitela sem iz hiše.
Vlak pride že čez 25 minut, jaz pa še vedno nisem na postaji.

Ustavim se na dovozu naše hiše.Pokličem taksi.
Čakam in čakam. taksi končno prispe, vozi pa ga moj najljubši voznik- Benjamin.
Prisrčno se mi nasmehne in me povpraša ,, Na katero šolo pa te letos zapeljem?". ,, Pravzaprav se bom letos v šolo vozila z vlakom" sem mu odvrnila " vsaj na začetku leta. V šoli bom prespala, za počitnice pa bom hodila domov, pa še to če bom želela".
" Prav,prav. Sem pa kar malo žalosten da te ne bom videl vsak dan" je potožil voznik." zdaj pa le hitro do postaje da ne zamudiš vlaka!" se je zahahljal.

Prispeva na postajo.
Hitro stečem do perona, kar ni ravno lahko ker imam v roki težko potovalko.
Ravno pritečem na peron že se pripelje vlak. Vstopim in olajšano zavzdihnem.Uspelo mi je čeprav sem bila zjutraj sama doma.V ušesa si potisnem slušalke, in razmišljam o novi šoli. Do nje je dolga pot skoraj 4 ure. Tedaj me zaskrbi. Kaj če ne bo nihče želel biti moj prijatelj, ali pa meni ne bo nihče všeč? Takrat se moja, no ne moja vrata ampak vrata mojega kupeja odprejo.Notri pokukata dve punci mojih let." Hm. Živjo! Ali je prosto...?" vpraša ena izmed njiju. " Hm. Da, seveda, kar izvolita" ju povabim naprej. Dekleti vstopita. O njiju sem imela izredno dober občutek.
...................................................................................................................................................................................................

To je to za prvič.

Adijo!