»Rekel je, da je njegova babi prišla iz bolnice,« je rekla in se zagledala v Emo, kateri je padlo stojalo za fotoaparat na tla.
»V redu sem!« je vzkliknila. »Nisi rekel, da je umrla?« je vprašala, gospa Majda pa je skoraj izgubila oči.
»Jakob je tako rekel. Je pa res, da rad pretirava,« je dodal in se zazrl v moje oči. Skoraj opravičujoče. Tako me ni še nihče pogledal. Niti Timothy, ki se je imel za marsikaj opravičiti.
»Boste kmalu?« je vprašala gospa Majda, Ema pa je le odkimala. Miško, ki je bila že skrtačena, sem dala Luki v roke, slednji pa še vedno ni odlepil oči iz mene.
»Le še želvice in zajčki,« je rekla Ema, gospa Majda je pa s težkimi koraki zapustila sobo. Luka je še vedno stal nekaj korakov pred mano in ni kazalo, da se namerava premakniti. Vse je bilo torej odvisno od mene. Nič novega. Vedno sem odločala. Mislim, da se tudi običajni – in tako ljubki, čeprav je najbrž Luka najlepši med njimi – ljudje odločajo. Vsaj o tem, kaj bodo zajtrkovali. Jaz pa moram sprejemati malo bolj kompleksne odločitve. Naj na primer zgradim šolo ali bolnišnico. Za Timothyja pa sploh nisem razmišljala. To je bilo samoumevno, da bom storila.
»Luka, jo lahko pustiš na miru?« je vprašala Ema, že rahlo zdolgočasena, saj je nisva vpletla v svojo … zadevico. Saj nisva midva kriva. Ali sva? Življenje je polno vprašanj, na katere ne vemo odgovora, vendar je ravno zato zanimivo.
»Ne. Zanimivo se je pogovarjati z njo,« je rekel, Ema pa je le zavila z očmi. Na to ni rekla nobene. Zarežal se je. Jaz pa sem se odločala, ali naj kaj rečem ali ne. Lahko se zatečem na random, kar vedno učinkuje, lahko pa sem tiho. Tišina pove več kot tisoč besed. Vendar Luka gotovo ne bi bil tiho.
»Kaj si misliš o počutju?« sem ga vprašala, on pa me je zmedeno premeril. Še sama sem bila začudena. Očitno sem se odločila za random. Če ne bi obstajalo random, bi bilo življenje dolgočasno.
»O počutju?« je vprašal, jaz pa sem prikimala. To je bila očitno prva stvar, ki so se je moji intelektualni možgani spomnili. Kljub temu, da ni imela niti najmanjšega smisla. Nasmehnil sem mi je.
»Ja,« sem rekla in se nasmehnila. Videlo se mu je, da razmišlja. Le s težavo sem se premagala, da se ga nisem dotaknila na delih, ki so trzali.
»Menim, da je pomembno,« je rekel in čudno sem ga pogledala. Niti najmanj se mi ni sanjalo, kaj je želel sporočiti.
»Je pomembno. Meni se zdi, da nas na nek način določa kdo smo,« sem rekla in upala, da ima vsaj malo smisla.
»Ja, se strinjam,« je rekel, verjetno zato, da bi naredil vtis. V roke sem mu dala morskega prašička.
»Vsi se raje družijo s tistimi, ki so sproščeni, kot pa s tistimi, ki so žalostni,« sem rekla, on pa je samo kimal.
»Se strinjam, živ dokaz tega sem jaz,« je rekel Luka, ko se je vrnil. Ema je prhnila, zato sem mu v roke dala še enega morskega prašička. Ostal mi je le še eden, to pa je opazil celo Luka, ki je stekel po zajčke. Upala sem, da ne bo zašel na bolj osebne teme. Vreme je presplošno – o njem govorijo le starčki – počutje pa je tako vsakdanje pa o njem sploh ne govorimo.
»Pravi se oglaša,« je rekla Ema. Luka je prišel in mi dal v roke zajčka, jaz pa sem mu pomolila še zadnjega morskega prašička. Upala sem, da ne bo izbral bolj osebne poti. Me je pa živciralo, dejstvo, da nima svojega mnenja.
»Le ljubosumna je, ker oddajam tako pozitivne vibracije,« je dodal ta in hitro sem se domislila odgovora, ki je v skladu s tem.
»In posledica česa so te tvoje pozitivne vibracije?« sem vprašala, Ema pa je plosknila in se zarežala.
»Če na to odgovoriš, bom jedla ponovno fižol in krompir za kosilo,« je rekla Ema in se zazrla v brata.
»Meni se zdi, da šport,« je rekel. Ema je zavila z očmi. »Mislim, da bomo jedli fižol in krompir.«
»Ja. Meni se zdi, da hobiji pozitivno vplivajo na tvoje počutje. In na to kdo pravzaprav si ti.«
»In kdo si ti?« Vprašanje me je zmedlo. Kako mu vedno uspe še tako običajen pogovor dati na osebno noto?
»Jaz sem Lepotica od predvčerajšnjim. Kdo si pa ti?« sem vprašala in pozabila na dejstvo, da je zraven Ema.
»Jaz sem Luka,« je rekel, saj očitno on tega ni pozabil. Ali pa mu le ni bil všeč vzdevek. Pogledala sem ga izpod čela. »Vsiljivi športnik. Kdaj sem bom rešil tega vzdevka?« je vprašal, jaz pa sem se le zasmejala.
»Po današnjem pogovoru si le še nižje.« Pričakovala sem, da bom videla dolg obraz ali pa, da bo vsaj malo užaljen, vendar se ni zgodilo nič od tega. Ravno nasprotno. Še smejal se je.
»Veš zakaj sem tako vesel? Po tvojem obrazu sklepam, da ne. Kdor visoko leta nizko pade.« Ničesar nisem razumela. Vedela sem, da če boš preveč upal, se bo vse izjalovilo, vendar on je vse zakompliciral. Ali pa še sam ni čisto razumel.
»Kaj želiš reči? Če vprašaš mene, še sam ne razumeš,« sem rekla, na to pa se je Ema glasno zarežala. V bistvu se je zakrohotala, Luka pa se ni zmenil za sestro. Nasprotno. Zanj sem – po vsem kar sem izvedela kasneje – obstajala le jaz.
»Jaz sem padel nizko,« je rekel. Jaz pa sem zmajala z glavo. V roke sem mu dala živalco. On pa je stekel po zajčka in mi ga prinesel. »Zdaj grem lahko le še višje,« je rekel in mi dal zajčka.
»Ja, pri meni ni tako,« sem rekla, on pa se je le zarežal. Če bom kdaj razumela tega tipa, bom v vsako mesto dala šolo – to se ni nikoli zgodilo. Še danes ga ne razumem – in učitelje. V roke sem mu dala zajčka, sama pa sem segla po tistem, ki mi ga je rano prinesel.
»No bi bila moja odrešilna bilka in šla z mano, Jakobom, Milo, Timom, Liamom in Ema na festival danes zvečer,« je vprašal in nisem vedela, kako naj si povabilo razlagam. Je to zmenek? Ampak če jih gre preveč? V življenju je preveč vprašanj in premalo odgovorov.
»Kdaj sem se pa jaz strinjala?« je vprašala Ema in mu pomignila, naj gre po novega zajčka.
»Tudi ostali se niso, pa se ne pritožujejo,« je rekel in se zarežal. Ema je zavila z očmi, jaz pa sem v roke dala zajčka.
»Mogoče, ker jih ni tukaj,« je zamomljala Ema. Nerodno sem se prestopila in mu nakazala, naj gre po novo živalco. Stekel je in bil čez sekundo že nazaj.
»No se strinjata?« je vprašal. Ozrla sem se proti Emi, ki je skomignila. Vedela sem, da hočem reči ja, vendar moram premisliti strateško. Če ga zavrnem, bo užaljen, kar pomeni manj vprašanj in manj odgovorov. Vendar sem vedela, da želim in da bo tukaj bolj moreče, če ga zavrnem.
»Jaz sem za,« sem rekla na presenečenje vseh. Ema je le odkimala in se udarila po čelu, Luka pa je navdušeno skakal na mestu. Nisem ga želela preveč veselega, zato sem mu v roke dala zajčka in ga poslala po še enega.
Ko se je vrnil s celo škatlo zajčkov, me je Ema srepo gledala. Luka mi je pomolil enega izmed zajčkov. Ozrla sem se proti Emi, ki je rekla, da jih bo kopala. Ta je prišla in vzela krtačo.
»Če gre ona, grem tudi jaz,« je rekla Ema in zavzdihnila. Lukovo razpoloženje se je malo spremenilo. »Ni tako, da moraš zdaj iti?« ga je vprašala, Luka pa je pogledal na uro. Skomignil je. Z Emo sva se zamenjali, da je bila ona pri lavorju. Luki sem pomolila pravkar očiščenega zajčka.
»Ja. Dobro bi bilo, če bi šel,« je rekel in roko stisnil v pest. Naredila sem enako in mu dala kepico, on pa je odšel. Vzela sem zajčka, ki mi ga je pomolila Ema. Obe sva se osredotočale na živalce, ki sva jih imeli v rokah, čeprav so meni misli stalno odtavale.
»Kar kepica, a?« je rekla in se zarežala. Čutila sem, da sem zardela. Zajčka sem pomolila Emi, ona pa mi je prav tako dala drugega zajčka.
»Je to kaj posebnega?« sem vprašala. Zajčka sem ponovno dala Emi in vzela novega. Običajno sem vsakemu stisnila roko pred slovesom. Razen družini. Timothyja in Myrabelle pa sploh ne uvrščam v naš svet. Oba sta me dokončno uničila, zakaj bi ju?
Ponovno sem prišla v garažo Emine hiše in vzela novega zajčka. Njej sem pomolila urejenega zajčka.
»Si nazaj?« je vprašala, jaz pa sem le zavila z očmi. Namuznila se je in mi pomolila novega zajčka. Jaz sem ji tudi dala tega, ki sem ga pravkar uredila. »Ostale so nama le še želvice,« je pripomnila. Pokimala sem in se osredotočila na zajčka, ki je bil pravkar na vrsti za urejanje in ne na sestro najlepšega fanta v vesolju.
»Ja, nazaj sem,« sem rekla in se zazrla v Emo, ki se je pravkar vrnila s škatlo želvic. Krtačo sem pospravila.
»No, lepo. Ne morem verjeti, da si potrdila Lukovo vabilo. V bistvu lahko. Oba sta noro zatreskana drug v drugega. Mislim, da tega nista več sposobna ustaviti,« je rekla resno. Očitno je čisto pozabila na najin pogovor od prej.
»Kaj pa, če tega nočem ustaviti?« sem vprašala in takoj naslednjo minuto obžalovala. Ema me je zgroženo pogledala. Vseeno sva si izmenjali želvici. Tudi želvici sta izdihnili in izgledalo je kot, da bi sočustvovali.
»Viktorija. Mislim, da kralj ne bi bil vesel. Že zdaj ti povem, da si prizadevam, da ne bosta skupaj. Za Vajino dobro.« Zavzdihnila sem. Vedela sem, da ima prav. Vendar tega nisem želela priznati. Zato sem ji dala želvico, ona pa meni. »Tale je zadnja,« je še dodala in pokazala na prazno škatlo.
»Torej bo tvoja mami neizmerno srečna,« sem rekla in vzela še zadnjo želvico. Z zadnjimi vzdihljaji je bila tudi ona suha.
»Popoldne naju čaka pospravljanje,« je rekla. Ozrla sem se po prostoru. Bil je poln krame, le to je bil problem. Nasmehnila se je in skupaj sva šli jesti.
Ko sva prišli v jedilnico, je gospa Majda pred naju postavila krožnik s fižolom in krompirjem.
»Luka je rekel, da to obožuješ,« je rekla in se namuznila. Ema pa je le zavila z očmi.
Ko sva pojedli, sva šli v prostor, kjer je imela Ema svoj fotografski studio.
»Dala bom glasbo. Ti počisti tukaj, jaz bom pa tam,« je rekla Ema in prižgala Lano Del Rey.
Okoli šestih sva končali s čiščenjem. Dali sva si petko, Ema pa je ugasnila pevko, katere pesmi sva vse poslušali danes.
»Zdaj pa se greva urediti in na festival,« je rekla Ema. Jaz sem ji le pokimala. »Bolj uporabna si kot Luka.« Zasmejala se je in zaklenila vrata za nama.
»To ni težko, veš.« Pogledala sem jo in se zasmejala z njo. Med smehom sva se skoraj zaleteli v gospoda Boruta in gospo Majdo. Za Emo ta »skoraj« ni držal. Ona se je zaletala v gospoda Boruta in oba sta treščila na tla. Gospa Majda je pomagala vstati možu, jaz pa Emi. Šele tedaj sem videla, da sta bila oblečena nadvse imenitno. Gospod Borut je bil oblečen v črn smoking in kravato, gospa Majda pa dolgo vijolično obleko. Gospa Majda si je uredila pričesko v figo, dva pramena pa pustila in skodrala, gospod Borut pa se za to ni sekiral.
»Kam pa vidva?« je vprašala Ema, ki je očitno urejena starša opazila prej kot jaz. Zazrla se je v starša, ki sta se sproščeno smejala. Vprašala sem se, kaj si zdaj mislita in kakšna se jima zdim.
»Obujat greva iskrice,« je rekel gospod Borut in se zasmejal. Ema ga je zgroženo premerila.
»Na festival greva,« je rekla gospa Majda, Ema pa je le odkimavala. Bi se morala jaz tako urediti?
»Tako urejena? Ni šans, da gresta na festival. Pa hočem resnico,« je rekla in se zagledala v starša.
»Na zmenek greva,« je rekla gospa Majda. Pokimala sem, Ema pa ju je pogledala izpod obrvi. Zdelo se mi je lepo, da po tolikih letih še vedno hodita na zmenke.
»Saj sem rekel. Obujanje iskric,« je rekel gospod Borut in prijel gospo Majdo pod roko. Pomahala sta nama.
»Uživajta,« sva rekli v en glas in šli gor po stopnicah.
Ko sva prišli v Emino sobo, je moja najboljša prijateljica takoj zavila v kopalnico, jaz pa sem brskala po kovčku. Na koncu sem izbrala bele kratke hlače in moder top. Poiskala sem srebrno zapestnico in verižico. Našla sem še mamino sponko za lase, ki mi jo je dala, ko sem bila majhna. Rekla je, da jo je nosila na njenem prvem zmenku. Je torej to zmenek? V tistem je prišla v sobo Ema, ki je bila zavita v brisačo, lase pa je imela zavite.
»Ti si si že izbrala, kaj boš oblekla?« je vprašala, jaz pa sem le pokimala. Vzela sem oblačila. »Brisače lahko vzameš tudi pri nas,« je rekla Ema, medtem ko sem iskala brisače. Pokimala sem in šla v kopalnico. Še vedno se mi je zdela prekrasna. Stopila sem v kabino in se stuširala.
Čez približno petnajst minut sem se stuširala in si umila lase. Vzela sem sušilnik, ki mi ga je očitno predhodno pripravila Ema. Vzela sem ga in ga vključila. Po petnajstih minutah sušenja so bili moji lasje resda suhi, vendar so izgledali kot sračje gnezdo. Trudila sem se ga ukrotiti, vendar mi ni uspelo. Zato sem si jih spela v neurejeno figo in se oblekla. Kaj takega se lahko zgodi le meni.
~
Hej Metuljčki.
Se opravičujem, da novega dela ni bilo ven že prejšnji teden, ampak srednja šola ni kar tako, zato je tudi del malo zakasnjen. Ampak je tu in resnično upam, da boste uživali v branju. Hvala vsem, ki berete mojo zgodbo, jo všečkate ali komentirate. Res sem Vam neizmerno hvaležna. Hvala za vsako kritiko, ki mi jo boste namenili. Če ima kdo kakšno idejo, kaj bi lahko dodala za zraven zgodbe (kolaž, opis oseb itd.) mi lahko piše v komentarje, v kotiček, v nabiralnik ... kamorkoli. Pa napišite, če želite, da zgodbo objavljam pogosteje.
Če kdo želi, da ga obveščam, naj napiše, zaenkrat pa obveščam:
~Bellaza2
~Nixi25
~one_girl
~#lovenkoreanlook<33
~mačja panda
Lysm
Heart