Iz razmišljanja me je potegnilo zvonjenje telefona. Potipala sem v žep svetlo modrih kavbojk in iz njega potegnila svoj telefon. Klical me je oči.
»Ja?« sem vprašala in upala, da ne bo slišal šepetanja okoli mene.
»Kje si?« me je vprašal zaskrbljen mamin glas.
»Kako to misliš, kje sem?« sem vprašala in upala, da niso v moji sobi.
»Tvoj oče ti je našel novega zaročenca, pa sva v tvoji sobi. Tebe pa ni nikjer,« je rekel mamin glas.
»Naslednja postaja Roosevelt!« je rekel glas iz zvočnika vlaka. Mami je nekdo vzel telefon iz rok in na drugi strani ni bilo več mehkega in nežnega glasu kraljice Emilie Windshire. Glas je bil rezek in ukazovalen – to je bil glas mojega očeta.
»Si na podzemni?« me je vprašal.
»Ne,« sem odvrnila in sploh nisem upala pomisliti, da je v mojem glasu razvidna sled laži.
»Kje pa potem si?« me je vprašal.
»Zakaj te pa to briga?« sem vprašala kakor se je dalo ravnodušno.
»Viktorija Izabela Sofija Karolina Rozalina Windshire!« je vzkliknil oče. Kar prebledela sem. Vedel je, da ne maram, da me kliče s polnim imenom. »Si na podzemni?« Zavila sem z očmi in se spomnila, da me ne more videti.
»Ja. Pridem,« sem rekla in hotela prekiniti, pa me je prekinil oče.
»V velikih težavah si,« zavila sem z očmi in prekinila telefonsko linijo. Jaz sem vedno v težavah. V zadnjem času, se moram za kazen učiti slovenščine. Oče je namreč organiziral neko nagradno igro za arheologe v naši državi, pa mu je bil najljubši prispevek iz Slovenije. Zato se moram učiti slovenščine.
Ko sem stala na kamnitem peronu postaje v Rooseveltu, sta mi v oči padli dve stvari. Prva je bila izjemna arhitektura, ki je že od nekdaj krasila te kraje, druga pa sta bila visoka gospod in gospa, ki sta bila precej suhe postave. Moški je imel kratke kostanjevo rjave lase, ženska pa svetlo rjave in dolge. Ko je mimo pripeljal vlak, sem šla do gospe.
»Oprostite,« sem dejala in se poizkusila čimbolj sprostiti.
»Ja?« je naposled vprašala.
»Vam pomagam?« sem vprašala in šele zdaj opazila ogromen kup vrečk, ki jih je imela pred sabo. Zasmejala se je in pokazala na moškega zraven sebe.
»Zato imam tu njega,« je rekla.
»Ali gre ta vlak v Windorio?« sem vprašala.
»Ja,« je odvrnila kratko.
»Oprostite,« je rekel gospod ob njej in se nasmehnil.
»Ja,« sem ga spodbudila in se nasmehnila.
»Ste Vi princesa?« je vprašal in gospa se je zarežala.
»Zakaj bi bila princesa v Rooseveltu? Pa še čisto preveč prijazna je, da bi bila princesa,« je rekla gospa in se še vedno smejala.
»Pravzaprav,« sem rekla in oba sta me začudena pogledala. »Sem Princesa Viktorija Izabela Sofija Karolina Rozalina Windshire.« Gospe so se zaiskrile oči.
»Torej imam za Vas nekaj vprašanj,« je rekla gospa. Požrla sem slino, vendar sem vseeno prikimala.
Ko sem prišla pred Wind Roose Palace, se je že mračilo. Z daljincem sem odprla vrata in jih za sabo na enak način zaprla. Nasproti je prišel Philip.
»Tvoj oče ni zadovoljen,« je rekel in me pogledal.
»Kdaj pa je on sploh zadovoljen?« sem vprašala in prhnila. »Poleg tega vem kaj je kazen,« sem rekla in se zasmejala.
»In kakšna je?« me je vprašal.
»Prosim te. Nisem neumna. Za arheološki muzej je potreboval neko sliko in moja kazen bo, da bom morala v Slovenijo. Saj nisem tako slaba igralka.« Pomenljivo me je pogledal.
»Nisi tako slaba? Viktorija obupna igralka si.« Teatralno sem zavila z očmi in odprla vrata moje sobe, v kateri sta že bila oče in mami.
»Kje si bila?« je vprašal oče jezen.
»Saj veš,« sem rekla čisto mirno. Mami je zavila z očmi.
»Jacobus, saj se ne bosta zdaj sprla,« je rekla mami.
»Bomo videli,« ji je odgovoril slednji in oba sva teatralno zavila z očmi.
»Skrbelo naju je,« je rekla mami in me prijela za dlan in sedla na posteljo. Zanjo je bilo to čisto preveč. Nekaj sem zamrmrala in sedla zraven nje.
»Emilia ne brani je,« je rekel oče in hodil gor in dol po sobi.
»Saj je ne,« je rekla mami in se mi spodbudno nasmehnila. »Lucas je …«
»Sem vedela, da je bil on!« sem vzkliknila in želela vstati, vendar me je mami trdo držala.
»Sploh ni važno kdo,« je rekel oče in me mrko pogledal. »Neizpodbitno dejstvo je, da se moraš držati pravil.«
»Neizpodbitno dejstvo je, da nisem več otrok!« sem mu vrnila. Mami je zavila z očmi, saj je vedela, da je na obzorju nov prepir.
»Točno zato bi morala vedeti, da se ne moraš kar pretihotapiti!«
»Očitno se lahko,« sem zamrmrala in mami me je stisnila za roko. »Če je pa res.«
»Prestolonaslednica si, zato se boš morala držati pravil.« Zavila sem z očmi. »Zato sem sprejel odločitev.«
»Zakaj?«
»Da bi videla, zakaj imamo pravila.«
»Če mene vprašaš si to storil zaradi koristi ampak nadaljuj.«
»Šla boš v Celje.« Ko je to izrekel, mi je srce kar poskočilo. Ne zgodi se vsak dan, da lahko kam grem.
»Kdaj?«
»Jutri boš odpeljala z mojim zasebnim letalom.«
»Zasebno letalo imaš?« sem ga vprašala in privzdignila obrvi.
»Ja. Zelo bo pomagalo, če se za nekaj časa umakneš iz palače tudi zaradi lorda Timothyja, ki si ga pustila pred oltarjem,« je rekel in se udaril po čelu.
»Mislim, da je to kvečjemu njegov problem,« sem rekla in se zastrmela v nasprotno steno.
»Še vedno ne vem, kaj ti je naredil, vendar potrebujem čas, da ti najdem novega in primernega zaročenca,« je rekel oče in se popraskal po glavi. »Tebe imeti za hčer je prekletstvo in blagoslov,« je zamrmral sam pri sebi.
»Prav ti bom povedala. Ko sem prišla k njemu, sem nič hudega sluteč vstopila v njegovo sobo. Takoj, ko sem odprla vrata sem ga zagledala kako se je lizal z Grofico Myrabello. Seveda sem pobegnila. Vsi so opazile le, da sem ga pustila pred oltarjem, da pa je povedal napačno ime ni pa nihče ugotovil,« sem rekla in mami je zavzdihnila, oče pa je zapustil sobo.
»Greva spakirat,« je rekla in skupaj sva šli pakirat.

Hej MetuljčkI!
Hvala vsakemu, ki bo mojo zgodbo prebral, jo všečkal ali komentiral. Hvala vsem, ki jih obveščam, če kdo želi, da ga obveščam, naj mi piše. Če kdo želi biti FeNumber (nev vem koliko) naj mi pove.
Zaenkrat obveščam:
~Bellaza2
~Nixi25
~one_girl
Lysm
Heart