no ja...po pol leta spet nov del (yaaay)! Po moje se noben tle ne spomni, zaka se je šlo, ampak okej...Lih prejle sm šla brat stare dela pa sm vidla komente ful lepi komnti...PAČ KK NISM PREJ OPAZLA KAKE PRJAZNE OSEBE STE VI PAČ VI PILOVCI STE NAJBOLJŠI!!!
anyways...
zdj pa k zgodbi:

O BOG ŠE MALO POGOVARJANJA O DRUŽINSKIH PROBLEMIH...ME ŽE BOLI GLAVA
...in rekla: "Elizabeth Jillian Woster...karantena je naporna zate in vse to razumem ampak ni fer do mene in do vseh nas da se nas izogibaš ker si občutljiva in ni fer da ti tu uživaš jaz pa trpim in verjetno sploh nisi opazila da sva z očijem tik na tem da se razideva, ker sem noseča!!!"
In se to v eni sapi. Hej, kratko vprašanje: če bi vaša mami prišla v VAŠO sobo in izrekla te besede, kaj bi vi rekli nazaj? No, za vas ne vem, jaz pa sem rekla:
"Um...okeeeej?"
Kot pričakovano jo je to razjezilo. Začela je vpiti name, jaz pa je nisem poslušala, ker sem bila osupla nad njenim videzom: njeni navadno svetli lasje so dobili pridih sive, njen trebuh je bil okrogel kot pred enajstimi leti, ko je bila noseča z Jonasom...Jonas ni lagal. Očitno je res noseča.
Vsa pretresena sem sedela na svoji postelji on jo gledala. Mami je bila na robu joka, in še vedno je vpila name. Nenadoma sem naredila nekaj, česar ni pričakovala nobena od naju; vstala sem in jo objela. Tri sekunde je nerodno stala v tišini z mojimi rokami, ovitimi okoli njenega trupa. Potem mi je vrnila objem. Solze so nama polzele po licih, in tulili sva kot nori. Tam sva stali kako minutko, minutko, ki je bila premalo za potešitev ljubezni med mamo in hčerko, ki si je nisva pokazali zadnje mesece.
Nazadnje sem zahlipala in rekla:
"Mami...se bosta z očijem res razšla? Kaj se je zgodilo?"
Usedla se je na mojo posteljo in jaz zraven nje.
Začela je pripoved.
"No...dolga zgodba je...veš, tista Annie Beluan, tista ošabna francozinja?"
Skremžila sem se. Gospa Beluan je bila ošabna ženska srednjih let, ki je vsake toliko časa prihajala k nam na počitnice s svojim ubogim sinom (ubogim, ker je imel tako psico za mamo). Menda so jo zanimali zmaji.
Mami je nadaljevala:
"No, izkazalo se je, da ji niso bili všeč zmaji. Všeč ji je bil oči."
Pričakovala sem, da bo ob teh besedah planila v jok, pa ni; jezno je strmela predse, kot bi s svojim pogledom lahko upepelila Annie Beluan-tudi jaz bi jo.
"No, kakorkoli, več let sta imela razmerje. Elliot je to vedel."
Stresla sem se. Predstavljala sem si Beluaninega sina Elliota (ubogega fanta, ki mu je pred nekaj leti umrl oče in živi z butasto mamo), kako sedi na kavču ali kjerkoli že in gleda očija in Beluan, kako se smejeta in ljubimkata; prav na bruhanje mi je šlo.
"Elliot...ta zlati fant...takoj, ko je izvedel, mi je povedal...Beluan in oči sta se ves čas dobivala za mojim hrbtom...čisto malo, pa ga bom vrgla čez prag."
To, da bi lahko živela brez očija, me ni prizadelo. Bil je beden oče. Skrbelo me je zgolj za Elliota, mojega dolgoletnega prijatelja.
Takrat se je oglasil hišni zvonec. Pozabila sem že, kako zveni, saj v karanteni nismo imeli veliko obiskov. Mami je začela okorno vstajati.
"Bom jaz," sem rekla in se pognala iz sobe v spodnje nadstropje. Preskočila sem zvrhane kupčke perila in pločevinke piva (stoprocentno od očija; mami ni nikoli pila). Odprla sem vrata in pred njimi je stalo največje presenečenje dneva (kot da me mamina nosečnost in dejstvo, da se moji starši ločujejo, nista presenetila); Elliot Beluan.
Glasno sem zajela sapo. Verjemite, tudi vi bi jo, če bi videli Elliota Beluana, zdaj starega štirinajst let, ki je zaskrbljeno gledal vate s svojimi prelepimi očmi. Uau. Prvi fant, ki mi je bil kdaj všeč.