okj sploh nism opazla kok casa ze nism objavlala te zgodbe...sry...no kmal (upam) pride se deseti del
Zdj pa k zgodbi:

Ellie
Z odprtimi usti sem poslušala Elliotovo pripoved. Bilo je noro, koliko časa je preživel v tisti kletki. In tudi vse drugo, z duhom njegovega očeta in to. Zakopala sem glavo v dlani.
"Kaj bomo zdaj?" sem zajavkala.
Jonas je skomignil. Nikamor nismo imeli iti. Zaradi očija tudi dom ni bil več varen.
"Jaz bom ostal tu, če nimate nič proti," je rekel Elliot.
Jonas je prikimal. Tudi jaz sem. Ni šans, da ga pustimo nazaj k tisti babnici. Elliot je privzdignil obrvi, trenutek za tem pa se je zasmejal. Gledal je naravnost vame.
"Kaj je?!" sem uporniško dejala. Zmajal je z glavo.
"Nič," ampak bi moglo biti nič, kjer se je se naprej smehljal. Tudi jaz sem zmajala z glavo, Jonas pa je zdolgočaseno zavzdihnil.
"Kaj zdaj? Gremo v hišo?" sem vprašala. Jonas se je nelagodno presedel.
"Ne vem, no...po moje je boljše, da to noč ostanemo tu, vesta," je rekel resno. Elliot mu je prikimal. Ostalo mi ni nič drugega, kot da se vdam v usodo.
Hitro sem zaspala, v ušesih pa mi je odzvanjal Elliotov glas, šepetajoč, Rad te imam, Ellie.
Ali pa sem si samo domišljala.

Naslednji dan smo se vsi trije zbudili zelo pozno.
"Ahhh...čisto zmečkan sem," je zajavkal Elliot poleg mene. Nič nisem rekla, le pogledala sem na ročno uro, ki sem jo vedno nosila. Deset do osmih...kaj se že začne deset do osmih?
"ŠOLA!!!" sem zavpila. Jonas je kar skočil pokonci, Elliot pa me je dve sekundi zaspano gledal, nato pa dojel. Tresknil se je po čelu, jaz sem si ražčesevala lase in iskala pulover, Jonas pa je šele vstajal. Stekli smo iz lope proti hiši. Občutila sem tako vznemirjenje, ki ga prej, ko sem bila prilepljena na računalnik, nisem.
"O, šit, o šit, o šit," je mrmral Elliot zraven mene. Rahlo sem se nasmehnila. Tek je bil podoben dogodivščini, po katerih hrepenim že vso karanteno. Mogoče je bilo to točno tisto, kaj sem potrebovala. Malo teka po rosni travi v starih razpadajočih japonkah, pa se takoj počutiš bolje.
Tik pred zadnjimi vrati hiše smo se sunkovito ustavili. Notri je bilo slišati kričanje vseh treh naših staršev. Kazalo je, da Annie in oče že iščeta Elliota, in ta je otrpnil ob meni. Stisnila sem ga za ledeno roko in vrnil mi je stisk. Jonas me je potrepljal po rami. Ko sem se ozrla proti njemu, je z glavo pomignil proti glavnemu vhodu.
Pokimala sem in okoli hiše smo se odtihotapili tja. Pomislila sem; *i*o, kok fajn, da ni jesen, drgač bi nam listje škrtalo pod nogami.*i* Trapasta misel, vem, ampak jaz sem pač glupa, no, pa saj me poznate.
Kakorkoli, glavni vhod je bil že zaseden. Pred njim je stala oseba, ki je nikoli ne bi mogla pričakovati tu, in se radovedno razgledovala okoli. Jonas jo je opazil prvi in mi na uho zašepetal;
"Ta dan je pa poln presenečenj,"
In Janet *i*je*i* bila presenečenje. Pa kakšno.
"Janet?!" sva z Elliotom hkrati vzkliknila, Janet pa je med tem zavpila:
"Elliot?"
"Sestrična," mi je Elliot zamrmral na uho. Marsikaj se je razjasnilo.
"Kdo je? Kdo je tam?!"
Koraki od znotraj so se nam hitro približali. Trije smo se pognali v beg. Skočili smo za živo mejo, ki je obdajala hišo, in se potuhnili. Le Janet je ostala in skozi vrata je glavo pomolila Annie, še bolj vzvišena in bedna kot kdajkoli prej.
"Kdo si pa ti?" ji je nesramno zabrusila. Janet je bila zelo pametna, zato ji ni po pravici odgovorila, le z zelo uradnim glasom je rekla:
"Elizabeth Jillian Woster iščem. Prihajam iz Britanskega ministrstva za čaranje in Ella je prekršila Odlok o čaranju mladoletnih oseb, zato jo bomo začasno izkjučili iz šole. Zdaj pa mi prosim, povejte, kje jo lahko najdem?"
Annie je obstala z odprtimi usti, jaz pa tudi. Kako to, da Janet ni v Drznvraanu, če je pa tako bistra? Pa še ravno dovolj visoka je, oblečena pa je bila v preprosto bluzo s kravato in dolge elegante hlače, kar je bila seveda izvrstna krinka. Še njeni lasje so bili tako eleganto urejeni...
Mami je pomolila glavo ven, in seveda je vedela, kdo je Janet. Odprla je usta, da bi nekaj rekla...in jih takoj spet zaprla. Zdi se mi celo, da je skozi živo mejo videla moj rjav koder, ki mi je ušel iz fige.
"Kako pa vam je ime, gospa?" je rekla Annie priliznjeno in naježila sem se. Krava je prijazna samo takrat, ko meni ali Elliotu grozi nevarnost in ona lahko pripomore k temu!
"Sem Charlotte Monica De Village in prihajam iz Sekretariata za nadzor nad čarobnimi bitji. Lahko prosim, vstopim?"
Vlogo je igrala odlično.
"Seveda, seveda...kar naprej!"
Ko so se vrata za njima zaprla, sem še enkrat pogledala naokoli, potem pa stekla stran od žive meje, saj so me vejice pikale v vrat.
Elliot in Jonas sta se zvrnila stran od tam, saj sta bila oba dolgo v neudobnem počepu. Govorili so kar nekaj minut. Od znotraj sem slišala le Janetin glas, ujela pa sem besede *i*Azkaban, okrepitve, najti uboge otroke*i* in brez skrbi.*i* Nato pa se je oglasil očijev pijanski glas:
"Ha! Ena nadloga mn. Tista trapica bo končn dobla, kar si zasluž-arest! Sej res, ki pa sploh je?"
Kar predstavljala sem si Janetin strog izraz na obrazu.
Po kakšnih petih sekundah so se vrata spet odprla, a tokrat sta ven prišli le Janet in mami. Janet nam je pomignila, mi pa smo ji sledili do...največje ograde z zmaji. Pomignila nam je in splezali smo čez ograjo-Jonas z nekaj težavami, ker je bil tako majhen.
Janet se je zarotniško sklonila in nam pomignila, da se ji približamo.
Napeto sem prisluhnila.
"Torej, načrt je tak..." je zašepetala.