Hej!
Danes nimam nobenih osebnih zgodbic. Za spremembo. Kakorkoli, vem da dolgo časa nisem objavila, ampak tukaj je nov del!
***
Sabina
Sobota, 29. junij
»No, kaj praviš? Črne raztrgane ali bele ne raztrgane? Sabina!«
Predramim se. Spet sem razmišljala o očetu. Kaj bi o rekel na moje življenje? Kaj bi rekel o Larisi? Sva jo z mamo dobro vzgojili? Toliko imam vprašanj na katera mi ne more odgovoriti. Njegove odgovore si lahko samo predstavljam.
»Ah, kaj si rekla?« Pogledam v njene roke in takoj mi je jasno. Spet smo pri oblačilih. »Bele, ne raztrgane. Moraš imeti tudi kaj, kar boš oblekla za na pohod in že tako so vse ostale raztrgane. In črne si že vzela. Vzemi še kakšne dolge, zna biti mrzlo. In kakšne res udobne.« Nasmehne se in steče do mene. Močno me objame in reče: »Hvala, Sabina, najboljša si!« Potolčem jo po roki, ki mi jo ovija okoli vratu in rečem: »Ja saj vem, samo a bi me lahko nehala dušiti?« Zasmeje se in me v trenutku spusti. »Oprosti.« Pomignem ji, da je v redu in spet se obrne proti omari.
Tako izbira oblačila še naslednjo uro. Sedim na postelji in gledam slike. Večina galerije so slike z Nino ali mamo in Lariso. Nekaj jih je fotografij zvezkov, ko sem Nini pošiljala zapiske. Nikoli ji ne dam zvezka v roke. Ne zaupam ji. Vsi njeni zvezki so zdaj na koncu leta že uničeni in razcefrani. Uničeni so že sredi leta, ampak na koncu leta so grozni. Nimam pojma kaj dela z njimi!
Ko pridem skoraj do konca galerije, pridem do slik z očetom. Ali pa samo slike njega. Ogromno slik imam shranjenih na računalniku, da mi ne zavzamejo preveč prostora, ampak te so gor. Te hočem videti vsakič, ko si zaželim.
Nisem ugotovila, kdaj je Nina prisedla k meni na posteljo, ampak naenkrat sem samo zaslišala udih. Nisem se obrnila. Na ramo mi je položila roko in glavo sklonila k moji. Nagnila sem svojo. Počasi sem zavzdihnila. Žalostno sem pogledala sliko in telefon približala k obrazu. Poljubila sem sliko in ga nato zaprla.
Nina se je umaknila in se dvignila. »Zdaj pa morava početi kaj zabavnejšega!« Sem rekla prepričljivo vesela. Nasmehnila se je in me potegnila za roko. »Zdaj pa greva še k tebi!« Povesim pogled. »Pravzaprav sem že spakirala.« Nasmeh ji izpuhti, ampak se ji v trenutku spet pojavi. »To pa še ne pomeni, da ne bom pregledala!«
Moj kovček prevrne na tla in ga hitro začne odpirati. Notri je vse lepo zloženo. Potegne prvo majico ven in jo raztegne. Vrže je v kot sobe in brska naprej. Poskuša povleči hlače, skoraj na dnu kovčka. Vse izvleče ven in zmečkano leži na drugi strani kovčka
»Nee!« Zavpijem, a dela se, da me ne sliši. Sklonim se k njej in ji poskušam umakniti roke. Strogo me pogleda in hitro se umaknem. Bom očitno pospravljala še enkrat.
Kakšne pol ure brska po kovčku, in na kup v kotu meče vse, kar je po njeno grozno. Vse seveda tudi komentira in jaz jo sploh ne poslušam. Saj je vse isto: »Kako lahko to nosiš?« »Je to z oddelka za babice?« »Kdo sploh še nosi čipko?« »Si to res hotela vzeti?« in podobno. Kmalu ven povleče prekrasno čipkasto majico, z odprtimi rameni in komentira: »Ma kaj pa je to?! Tega definitivno ne boš nosila!« In majico čez ramo vrže v kot. Tam so zdaj že skoraj vsa moja oblačila. Za nekaj se jih je odločila, da celo niso najbolj zategnjena in grozna. »Pa, daj no! To vzamem, pa če se na glavo postaviš!« Primem majico iz kupa in jo zložim zraven vseh ostalih, ki jih bom vzela.
Kmalu pride Nina do zaključka. »Definitivno je bilo pametno, da sem ti pregledala kovček, ker taka ne moreš iti! Tudi glede na posledice,« pogleda po tleh sobe »je bilo vredno.« Nasmejala sem se.
Še nekaj me vpraša: »Zakaj pa nisi vzela tistega, kar sva kupili?
Postala sem. »No, ker nisem prepričana, da mi je všeč. Vzela sem bolj zato, ker sem mislila, da bom pridobila samozavest in bom to dejansko hotela obleči. Pa je nisem. Nisem pridobila te samozavesti. Malo si me tudi ti prisilila in bila si tako navdušena.« Povesila sem pogled, ker nisem mogla gledati Nine. Pričakovala sem, da bo užaljena. Da ne bo več vesela in navdušena, kot še minuto nazaj. Da bo poiskala čim bolj neumen izgovor in odšla. Da me bo pustila tehnično gledano v njeni sobi.
Ampak to se ni zgodilo.
Čutila sem kako se je nasmehnila, čeprav je nisem gledala. Bilo me je strah njene reakcije in tako je veliko lažje izgledalo, če samo gledaš v tla. Opazila sem njene noge, ki so se premaknile bližje mene in čez trenutek je bil njen obraz pred mojim. Rahlo sem dvignila glavo, a sem v glavnem še vedno gledala v tla.
Roke mi je položila na noge in me iskreno, ljubeče in spodbujajoče pogledala. Spominjala me je na mamo. Poleg ustnic sem opazila še nekaj skoraj nevidnih gub. Presenečeno in žalostno sem jo gledala. Nežno in po tiho mi je rekla: »Poglej, v vsem bi izgledala neverjetno. Tudi če ti tisto ni všeč, te ne obtožujem. Vem, da znam biti vsiljiva. Vzemi, kar ti je všeč in kar boš veselo nosila.« Hitro je vstala in veselo, ter veliko bolj njej podobno rekla: »Ampak priznaj, nočeš tistega nositi, ker te drugi niso tako navajeni, ali se res sama ne počutiš dobro?« Povesim pogled in se sama pri sebi nasmehnem. Po tiho, bolj sebi rečem: »Mogoče bolj zato, ker me drugi niso take navajeni.« Dvignem pogled in glasneje rečem: »Mislim tiste jeans hlače so božanske!« Široko se je nasmehnila in mi dala petko.
Vsa moja oblačila sva stlačili v kovček. Niso bila ravno pospravljena.
»Mama, naju lahko pelješ do Sabine?« Se je Nina zadrla po stopnicah navzdol. »Ja, seveda.« je tiho rekla njena mama. Verjetno bi veliko raje videla, da naju ne pelje njena sestra, Maja. Ravnokar je dobila izpit. Vsi ji zatrjujejo, da neverjetno vozi in ona to jemlje kot kompliment. Dejansko vsi mislim, da vozi NEVERJETNO, v slabem pomenu. Definitivno se še nisem peljala z nikomer ob katerem bi vsaj 10-krat na sekundo pomislila, da se bom zaletela. V ovinkih komaj, da zavije, sredi naselja divja 120 km na uro in včasih kar spregleda ptiče in živali na cesti. Na koncu jih opazi par metrov preden bi jih povozila.
Sedele smo v avtu in Nina je svoji mami nekaj razlagala. Nisem ju poslušala, le tu pa tam sem ujela kakšno besedo. Nekako se mi zdi nevljudno, če poslušaš tuje pogovore.
Končno smo prispele in takoj sem skočila iz avta. Ne, da mi je neprijetno… OK, lažem. Res mi je malo neprijetno. Kdo pa se hoče peljati z starši njenih prijateljic?
Nina je ven prišla takoj za mano in vzela kovček. Njena mama je ostala v avtu in, ko je odpeljala ji je Nina pomahala. Dvignila je kovček in vstopili sva v blok.