Z bratom sva se sončila na prostrani zeleni jasi. Drobne kapljice rose so se lesketale v soju sončnih žarkov. Bilo je prijetno in počutila sem se varno in umirjeno. Brat se mi je sladko nasmehnil ter me pogladil po mojih puhastih, skodranih svetlih laseh. Vzdih, izdih. Po smrti staršev sem prvič občutila spokojnost, ki se mi je do zdaj vedno zvito izmikala.
"Pridi, greva do reke."
Je prijazno rekel brat in jaz sem mu sledila. Brez pomisleka je elegantno skočil v modrikasto reko. Čeprav se on ni slekel jaz nisem nameravala imeti mokrih oblačil. Slekla sem si nogavice, ko je naenkrat spokojnost v meni ubil grozeč bratov krik.
"Kate!!! Pomagaj!"
Je zavreščal. Prestrašeno sem ga prijela za dlani ter ga poskušala povleči z reke a sem bila prešibka. Po licih so mi polzele solze. Nisem vedela kaj se dogaja z bratom. Naenkrat ga je nekaj potopilo pod gladino. Nekaj trenutkov je bilo vse tiho nato pa ga je nenavadna sila vrgla iz reke mrtvega. Mrtvega. Njegov pogled je bil steklen in brez življenja. Iz mnogih globokih ran mu je polzela rdeča kri. Njegove ustnice so bile blede in brez prave barve. Kot je on mene pred parimi minutami pogladil po laseh sem jaz zdaj njega. Okoli prsta sem navila njegov svetel koder, ki je bil videti mrtev kot celotno truplo. Nisem še dobro dojela kaj se je zgodilo. Nenadoma me je popadel histeričnen jok. Nisem se mogla vstaviti.
"MAKSSSSSS!!!!!"
Sem zaklicala bratovo ime. Ni mi odgovoril. Logično, saj je ležal pred mano mrtev. Jezno sem butnila z dlanjo ob vlažno zemljo ter se pognala v reko. Našla bom morilca!