Lena poleg mene nejevoljno brca kamenčke ob poti.
"Zakaj moremo ravno danes imeti ta trapasti dan? " vpraša. Ob nedeljah pazi na svojega polbratca, ki ga obožuje; zato je danes tako tečna.
"Ker sva stari že trinajst let, Lena," prijazno odgovorim. "Kdo ve, mogoče bo celo zanimivo. " Lena prhne.
Hodimo po precej oddaljeni poti, ki je vsa zaraščena z grmičevjem. Namen tega pohoda- čim bolje spoznajmo naravo. Prav gotovo. Naša generacija je ves čas na telefonih.
Lena iz žepa izvleče robčke in pomilovanja vredno smrkne. Očitno se tudi ona počuti precej bedno.
Da bi jo razvedrila, ji začnem predavati o sestrinih kletvicah, mojem chrusu; skratka o zabavnih stvareh. Kmalu se že smejiva.
Kaj hitro pridemo na cilj- kljub vsem predsodkom je bilo zanimivo.
Ko se ustavimo na poti nazaj, mimogrede pogledam na telefon. Na številki, ki je nikoli ne uporabljam, piše:
'Kira. Pridi domov. Nujno je.'
Šokirana sem. Od Lee je.