“Je kdo tu? Halo?”
Sta punci zaslišali glas, ki je bil Klari, a tudi Lani nekam znan. A nista mogli dlje premišljevati o tem, saj je nehče z močnim sunkom bolj zaprl vrata, očitno, da bi videl če je kdo za njimi. Puncama je zastal dih in Klara je zaprla oči, kar se ji je v istem trenutku zdelo čudno, saj se s tem ne narediš nevidnega. Zato je počasi odprla oči, a ko jih je toliko odprla, da je lahko nekaj vidi, je zazijala. Pred njo je stal Aleks! Ni imela besed, tako osupla je bila in hkrati olajšana, da ni bil kdo drug, ki ga ne bi poznala. Med tem ko je Lana kar hitro spet našla besede. Ampak preden je lahko kaj rekla, je Aleks, tudi presenečen, vprašal:
“Kaj pa vidve tu počneta?”
“To sem te ravno jaz hotela vprašati!”
Mu je dejala Lana.
“Jaz sem si prišel malo ogledat to hišo, to me je vedno zanimalo.”, je rekel, “saj je tudi kar kul tukaj, moram priznati!”
Tedaj je Klara odvrnila:
“Kul? Kul ti je tu? Nič grozljivo?”
“Ne, zakaj? Ampak morem priznat, da sem se prej malo vstrašil, ko sem vaju slišal, kako sta vstopili.”
Je skorajda ravnodušno rekel.
“Ampak, kaj vidve tu počneta?”
Zdaj sta bili punci v zadregi. Počasi sta rekli:
“Poslušali sva tebe in Aneja, kako sta se pogovarjala, da bosta ob polnoči sem prišla, in sva hotli pogledati, kaj sploh je to za en dvorec.”
Da sta ju vbistu hoteli varovat pred tem, da se bi jima kaj zgodilo, sta rajši zamolčali.
“Kaj? Vidve sta to slišali? Ojoj.”
Je malce zaskrbljeno rekel, “Nisva nikogar hotela prestrašiti s tem. Ampak zdaj, ko sta že tu, vama lahko tudi razkažem ostali dve nadstropji!”
Punci sta bili takoj za. Po ogledu preostanka hiše - kjer sicer nista dosti nenavadnega videli, razen, da so bila ena vrata nova in zaklenjena - so skupaj šli domov in se na koncu poslovili eden od drugega. Klaro pa je še vedno spremljal Aleksov obraz, bila je tako zasanjana, da ni niti opazila, da je mama kuhala večerjo.


Evo, končno nov del, upam da vam je všeč.