*naslov* Ko izginejo iz sveta*naslov*
*pod*10. poglavje*pod*
Vid boksne Leona v ramo, »pa kaj ti je?« reče Leon in ga grdo pogleda.
»Meni?« posmehljivo reče Vid. »Nisem jaz tisti, ki že dva tedna ali pa celo več neprestano razmišlja in strmi v eno in isto osebo.«
»O čem govoriš?« reče Leon, ki je ves zasanjan.
»Zakaj te imajo vsi za tako pametnega? Sploh ne dojameš nekaterih stvari. O Ivi govorim.«
»In? Kaj je z njo?«
»Halooooo, kaj je z njo? A misliš, da je res tako skrivno,« roko mu tolažilno položi na ramo. »Leon, res si slab igralec in ne znaš lagat, cela šola že ve, da ti je všeč.«
Vid ga spet provocira. »No, zato sem jaz prišel samo preverit če so vse govorice ali je pač res.«
»Dajva, razčistiva. Ti je všeč ali ne?«
»Samo normalna punca je.«
»A se ti hecaš? Ona ni normalna. Cela šola jo gleda kot reklamo za popolnost. Ona pa gleda samo tebe.«
»Ne pretiravaj,« zamrmra Leon.
»Rabiš konkretne primere.«
»Ne,« odrezavo reče Leon, »pusti me že na miru.«
»Vseeno ti jih bom naštel,« se sam pri sebi posmehne Vid. »Vsi fantje iščejo izgovore, da bi se pogovarjali z njo ona pa je le prijazna do njih, a vsakega počasi odpika. En fant iz četrtega letnika ji že cel mesec nosi kavo, enkrat ji je prinesel samo rože, ona pa jih je pustila samo na mizi. In vedno gleda le tebe, ti pa njo.«
»Vid. Nehaj. Pretiravati,«
»Ooo, ne, ne, ne, jaz ne pretiravam. Jaz le opazujem. In že cel september voham v zraku ljubezen. Prava golobčka sta z vsemi tistimi pogledi.«
»Utihni Vid.«
»Samo povem dejstva. Še vedno mi nisi odgovoril. Ti je všeč?«
»Nehaj,« zamrmra Leon, saj ga je strah priznati naglas.
Vid se nasloni nazaj na steno in čaka, da bo Leon končno kaj zinil. Nekaj trenutkov preživita v tišini, vse dokler Leon ne začne govoriti.
»Ja, prav, všeč mi je. Priznam. In to me žre že cel september,« Leon se ob priznanju počuti olajšanega, a ga vseeno stisne v prsih.
»Zakaj te žre? A zaradi…« Vidu besed ni potrebno dokončati, da Leon ve kaj misli. Med njima je nekako izrečena tiha prisega, da ne omenjata Meline.
»Leon poslušaj me. Ničesar več ne moreš spremeniti. Melina je mrtva, sama se je odločila tako.«
»Ampak, kaj če bi jo takrat poslušal in ostal z njo,« Leon ob omembi njenega imena trzne.
»To je hotela in tako se je končalo. Nisi ti kriv,«
»Ampak-« Vid prekine Leona, »nehaj z vsemi temi ampak, nehaj se sekirat za nekaj na kar nimaš vpliva. Povabi Ivo ven. Živi naprej.«
~~
Odpravila sta se na igrišče, kjer se je pričel trening. Leon sploh ni bil zbran, trening se mu je vlekel kot še nikoli, igral je slabo, to je bil njegov najbolj mučni trening doslej. In novi trener ga ni maral, Leon pa ni njega. Ta presneti staruh, kako je pogrešal njihovega starega dobrega trenerja. Ne pa tega starca, ki jih cel čas priganja.
Po telovadnici se je zaslišal globok jezen glas trenerja, »Leon! Kaj je s tabo? Nisi zbran, pojdi domov.«
Ni si mislil, da bi ga te besede kdaj tako osrečile, z največjim veseljem je pobral svoje stvari iz klopi in se odpravil v garderobo. Bil je jezen, na sebe, na trenerja, na Vida, ki vedno misli, da vse ve. Jezen je bil na Melino, ker ga je zapustila, na Ivo… Sploh mi vedel zakaj je jezen na Ivo, samo jezen je bil. Na živce mu je šlo, da ga je tako zmedla.
Stopil je v garderobo, kjer je bil sam. Torbo je agresivno vrgel na tla.
Čutil je kako mrzlo vodo, ki teče po njem ko se je tuširal v garderobi, upal je, da bo le-ta ohladila njegovo jezo.
~~
Odprl je vrata garderobe in se sprehodil po hodniku, bil je sam s svojimi mislimi. Dokler se ni zaletel v nekoga.
In ta nekdo je bila Iva.
Zvezki, ki jih je držala v roki so ji padli po tleh, vsi papirji in delovni listi so se razstreli po hodniku.
»Oprosti,« je rekel avtomatsko.
»Je že v redu, Leon,« Iva se je sklonila in začela pobirati svoje papirje. Leon je parkrat zamežikal, da se je začel zavedati, kaj se je zgodilo. Nato se je tudi sam sklonil in ji pomagal pobrati stvari.
»Kako veš moje ime?« je presenečano vprašal.
Iva se je nasmehnila in ga pogledala, »a to je resno vprašanje? Daj no, cela šola te pozna. Ko si enkrat kapetan ekipe te je težko spregledati.«
Leon samo pokima.
»Govori se tudi, da si bil včasih bolj popularen. Kaj se ti je zgodilo?« vpraša Iva in ga dreza.
»Ti si prišla,« reče Leon in se nasmehne, pa čeprav oba vesta, da to ni pravi razlog.
Iva rahlo nagne glavo na stran in ga pogleda, s tistim pogledom, ki pravi, da mu ne verjame.
Leon hitro preusmeri temo, »kako sploh veš toliko stvari o meni?«
Iva tudi ne poda točnega odgovora, raje tega reče, »ne raziskujem tvoje osebne zgodovine.«
»To naj bi me pomirilo,« Leon se zasmeji. Prvi njegov smeh po skoraj pol leta, ta je iskren.
Iva je skomignila in se nasmehnila. Leon ji je podal papirje in njuni prsti so se za delček sekunde dotaknili.
»Hvala,« je rekla in mu namenila prijazen nasmeh.
V prostoru je zavladala tišina, Iva je nejevoljno vzdihnila. Leonove oči so poiskale njene, ki so bile tako zelene in tako zanimive in drugačne, nikogar s takšnimi očmi še ni spoznal. Melinine so bile tako prekleto žareče in tako temne…
Misli so mu spet zbezljale iz nadzora.
»Veš,« je začela Iva in ga predramila, »razočarana sem nad tabo.«
»Auč, to pa je bilo direktno,« reče Leon. Iva se zasmeje.
»Daj no, to je res vse. Pričakovala sem najboljšega igralca košarke, kapetana, tistega popularnega, lepega Leona Hribarja o katerem že poslušam odkar sem prišla.«
Leonove misli se ustavijo, njene besede zvenijo tako naravno, res misli vse, kar je povedala.
»In za povrh vsega si vedno bil tisti po katerem se zgledujejo mlajši, tisti ki ga profesorji postavljajo za vzgled. Veš prvi letniki te imajo za legendo, punce so do ušes zaljubljene vate.«
»Ne pretiravaj. Za legendo me imajo?«
»Dobro, mogoče sem malo pretiravala,« reče Iva in se prijetno nasmehne.
»Kaj si pa pričakovala?«
»Ne vem, da boš visok in boš s svojim šarmom zaslepil vse, ko boš v počasnem posnetku hodil po hodniku.«
Leon se nasmeji, iskreno. Takšne lahkote v pogovoru že dolgo ni čutil.
»Brez skrbi, to delam ob sredah,« Leon ji nameni besede in ji pomežikne.
»Aha torej nekakšna super sreda, škoda, da sem zamudila,« Leon ji ponovno nameni enega tistih zapeljivih pogledov in ji reče, »brez skrbi, ti boš rezerviral prostor na hodniku za naslednjo sredo.«
»V bistvu si kar fajn,« spet načne pogovor Iva.
»To me je zabolelo. Si si slušajo predstavljala, da nisem fajn,« Leon se tragično prime za srce, medtem pa razmišlja, kdaj se ja nazadnje tako zabaval.
»Mislila sem, da boš visok, samovšečen in nabit najstnik. In, da boš cel čas govoril le o svojih dosežkih in se važil kako si dober.«
»Stereotipi,« kratko reče Leon nato nagne glavo malo na desno stran, in oči spusti nižje k njenim, »a so ti povedali, da ne smeš verjeti vsemu kar slišiš?«
Iva se zasmeje, njeni beli zobi žarijo v nasmešku. Leon stopi korak bližje.
»O meni krožijo govorice, o tebi pa nihče nič ne ve.«
Iva se nekoliko zdrzne, kot da bi jo nekdo prvič ujel nepripravljeno, a svojo zmedo hitro prekrije, še preden Leon opazi.
»Torej, povej mi nekaj o sebi,« proseče reče Leon. Nekaj ga žene tja, k njej, k njenemu nasmehu.
Iva se zasmeji, »bolj se zabavam ob tem ko gledam tvojo mučno radovednost.«
»Zlobna si,« v smehu reče Leon.
»Okej, naj ti bo. Ena stvar o meni…« Leon prikima, Iva stopi bližje in šepne.
~~~
Hvala, da si prebral/a. Btw rabla sem probat če dela ta naslov pa podnaslov bahahha :dolphin: