Dnevi so minevali in zima se je počasi zaključevala. Iz majhnih kupov snega so molili svoje poganjke že rastline. Vreme se je otoplilo, dnevi so postajali daljši. Zima se je prevesila v pomlad, z tem pa tudi Melinina smrt. Ali samomor, čeprav Leon tega nikoli ne bo verjel.
Zdelo se je, da so že vsi pozabili nanjo, njen spomin v srcih je začel bledeti. Tudi njena mama se zdi nekoliko bolj srečna. Vsi so znova zaživeli. Leonovo življenje se nekako spet postavlja v normalo, če odmisli vse tiste sanje in nočne more o Melini. Tisti občutek žalosti in obupa, ko ni hotel na pogreb, ker je vedel, da ni mrtva. Vid je šel na pogreb, nič mu ni pomenila, bila je le leto mlajša punca. Tiha, zadržana, žalostna. Pa je vseeno šel, tam je bilo toliko ljudi, nekateri sploh niso zagotovo vedeli kdo je umrl. Leon pa je ostal doma, v glavo si je vbijal ideje o tem, da ni mrtva, da je živa. Kmalu so njegove zamisli začele ugaševati, skupaj z zimo.
Skupaj z zimo odide tudi Melinina mama, gospa Dajtlov je odšla. Vsem je rekla, da noče ostati v mestu. Njen nov ljubimec se seli, Leonov trener, Miran tudi gre. Zraven nje. Na zadnjem treningu sta se z Leonom dolgo pogovarjale. Tako dobro se spominja tega pogovora, najbolj pa tistih besed, ki mu vedno znova odzvanjajo v glavi.
»Ja, dohajam. Noče ostati več v mestu, rekla je, da se je tukaj zgodilo preveč, da bi ostala. Noče več ostati izgubiti še koga. Kot, da je to mesto prekleto za družino Djatlov,« to so bile trenerjeve besede med pogovorom. Leon mu je le kimal, mu povedal, da bo težko nadomestiti tako dobrega trenerja kot je bil on.
»Oh, daj no. Tako sem že za v penzijo,« se je pošalil Leon.
Tega pogovora se spet spomni, medtem, ko pomaga trenerju še odnesti zadnje škatle v avto.
»Hvala ti za vse,« reče trener in Leonu stisne roko ter ga potreplja po hrbtu, »pazi nase,« še doda. Iz hiše pride tudi gospa Dajtlov, Leon se ji nasmeji v pozdrav. Vrne mu nasmeh, tiste vrste, ki ti pove, da se bodo stvari uredile in, da je čas, da mu odpusti.
Tako sta se odpeljala. Leon je stal na odvozu in gledal za avtom. Ki se je vedno bolj manjšal in potem izginil v daljavo.
Tudi pomlad je kmalu minila in končno je nastopilo poletje. Temperature so se zelo povišale, sonce pa je žarelo s vso svojo močjo. Konec šole se je bližal, Leon je končal letnik. Še eno leto potem pa ga čaka fakulteta, moral bi izbrati svojo pot, delo, ki ga bo opravljal celo življenje.
Kako naj se odloči za prihodnost, ko ga cel čas preganja preteklost in mu še vedno ne pusti dihati. Kako naj se odloči za nekaj, brez nje?
Minilo je že šest mesecev od Melinine smrti, pol leta. Vsi so že pozabili…
razen njega.
Nikoli sploh nista bila prijatelja, a zdi se kot da ju je to vsaj malo povezalo. Ona se ne zaveda, ker je mrtva. Ampak Leon to čuti. In iskra v njegovem srcu še ni ugasnila. Spet se spomni na njene iskrive oči.
Razrednik mu poda spričevalu in mu čestita, dodeljen mu je naziv najboljšega košarkarja na šolo. Ni mu mar. Ni najboljši, ne zanimajo ga ocene. Kako lahko njegove ocene pokažejo, da je pameten, če ni mogel biti dovolj pameten, da ne bi odgnal Meline in se spuščal v pogovor. Navadna nula je. Nič.
Zaradi njega je zbežala, pobegnila in se ubila. Zdaj je tudi sam začel verjeti tej zgodbi. Ni našel drugega scenarija, ki si bi ga znal predstavljati.
~~~
Vsako noč, ga morijo iste sanje. Ne zna več spati v miru, spati tako sladko kot nekoč. Vse je drugače. Vedno tisti prepir preden je izginila. Tiste njene besede, ki jim ni verjel.
*i*Prav, nikoli več me ne boš videl, to ti obljubim. *i*
To ga vedno znova prebudi iz nočnih mor, sanja tudi živo podobo Meline, kako se utaplja v reki. Kako ji hladna voda s svojo prisotnostjo pomaga pri samomoru, ko ji mraz reže pod kosti.
Spet je ena tistih noči, ko sanja njuni prepir preden je izginila. Ko se prebudi je ves prepoten, diha pa pospešeno. Pogled preusmeri k oknu, ki je odprto. Zunaj je poletna vroča noč in tako težko je živeti brez klime, zato ima Leon vsako noč na stežaj odprta okna. In vsako noč se počuti krivega, krivda ga žre od znotraj, vedno ko pomisli na njo. On je kriv.
~~
Poletje mineva, za dva tedna se z družino odpravi na morje, včasih se dobi s prijatelji, gre na igrišče… Še vedno pa ni njegova pot zavila na pokopališče, tja kamor je bila Melina namenjena na božični večer.
Danes bo ta dan, po skoraj osmih mesecih odkar je razglašena za mrtvo, bo šel do nje. Na poti se ustavi v cvetličarni, kjer zagleda bele lilije. Preden mu uspe premisliti jih že drži v roki in s šopkom koraka da pokopališča. Spomin, krhkost, bolečina. Vse skupaj združeno v belih cvetovih.
Preden bi mignil najde nagrobnik od Luka, zraven njega pa še Melininega. Vsa čustva, ki jih je zadrževal sedem mesecev pa pol in še malo mu zdaj planejo na površje. Najprej žalost in krivda, potem spomin, kako jo je zadel s kepo. Spomin na njen prelepi nasmeh, ki ga je uspel enkrat pričarati.
Šopek postavi v vazo, poboža nagrobnik. Z zlatimi črkami je vklesano njeno ime, zraven pa datum rojstva in smrti. 21. marec, njen rojstni dan, prvi koledarski pomladni dan. Dan smrti ni vpisan, piše le januar. Nikoli zares niso našli njenega trupla zato se je njena mama odločila, da datum smrti ni pomemben.
Leon je dolgo pri njen, preprosto samo strmi v grob, zunaj pa se počasi večeri. Čez tri dni se začne šola, ni spet pripravljen iti v šolo, še posebej pa ne brez nje, njega čaka zadnji letnik. Ona bi pa morala zdaj biti tretji letnik, a nič ne bo s tem.
V srcu ga zbode, ko zraven Melininega groba zagleda njihov grob.
*i*Luka, Mila, Izabela, Andrej. *i*
Na nagrobniku pod njihovimi imeni in datumi piše še nekaj drugega. Približa se, da bi boljše videl vklesane črke.
*i*Ko izginejo iz sveta … za seboj pustijo le spomine. *i*
~~
Hvala, da si prebral/a.