KO LJUBEZEN ZAČUTI BOLEČINO
V bolniški sobi je tišina. Edini zvok je enakomerno piskanje monitorja. Luči so zatemnjene, a jaz vseeno ne morem spati. Sedim ob mamini postelji, njeno hladno roko stiskam v svoji.
Su jin:
"Mama… prosim… zbudi se." Moj glas je hripav, komaj slišen. Že dve noči nisem spala, a če zaprem oči, se bojim, da bo, ko jih odprem, prepozno.
Pogledam na uro – 5:37 zjutraj. Šola se začne čez nekaj ur. Ampak… kako naj grem v šolo, ko je mama še vedno tukaj? Sama… prestrašena… ne ve, kdaj se bo zbudila? Ampak tudi jaz ne vem. Nihče mi ne zna povedati.
Je to prava odločitev? Ali sem naredila napako?
Srce ji divje razbija. Ni več mogla ostati. Priklonjena k vetru, ki jo zadaja kot bi jo hotel ustaviti, se usmeri proti avtobusni postaji. Mesto je zavito v mrak. Ulice se lesketajo pod utripajočimi lučmi, dežne kaplje pa se združujejo v ledene kristale, ki počasi padajo na tla. Na Bi hodi naprej, njeni lasje so vlažni od dežja, roke pa stiska v žepe plašča. Vsak njen korak odmeva po praznem pločniku.

BUM!
Zaletiva se. Izgubim ravnotežje, zdrsnem po mokrih tleh, a še preden padem, me ujame topla roka. Oči se mi razširijo, ko zagledam fanta s temnimi lasmi in globokimi očmi.
JAE-EON:
Oprosti! Si v redu? Njegov glas je globok, a nežen. Njegove roke jo še vedno držijo.
Su jin: Presenečeno, s tresočim glasom
J-jaz… ja, mislim, da ja…
Najina pogleda se srečata. Dežne kaplje še vedno padajo okoli naju, toda v tistem trenutku se zdi, kot da je ves svet utihnil… Jae-Eon mi je pomaga vstati in na tla pogleda moj telefon, ki mi je ob trku padel iz rok. Pobereva ga istočasno, najine roke se za trenutek dotaknejo. Hitro odmaknem prste in rahlo povesim pogled.
JAE-EON:
Res mi je žal, nisem te videl. Si prepričana, da si v redu?
Su jin:
Ja... vse je v redu," zamrmram in si popravim rokave plašča.
V tistem trenutku pripelje avtobus. Luči so bleščeče v dežju, vrata se odprejo s tihim sikom. Na hitro pogledam fanta pred seboj njegov pogled je topel, a skrivnosten. Kot da bi hotel nekaj povedati, pa ne najde pravih besed.
se rahlo začudim, a preden uspem karkoli reči, Jae-Eon že stopi proti avtobusu. Nekaj v njem je drugačnega. Nekaj, česar ne znam razložiti. A nimam časa razmišljati – hitro mu sledim in sedem na sedež ob oknu. Dež v kapljicah polzi po steklu, utripajoče luči mesta pa se počasi oddaljujejo. Začenja se nov dan. In mogoče… nekaj več.