Torbo sem zalučala v kot. Za sabo sem zaloputnila vrata in obrnila ključ v ključavnici, da je zaškrtalo. Namreč ne maram odprtih vrat. Zazrla sem se v torbo in pomislila, da bi jo raje pobrala in odnesla v svojo sobo a v naslednjem trenutku sem le prhnila. Koga briga ena torba?!

****
Za mano ni bil najboljši dan. To morate razumeti. Že na vse zgodaj zjutraj je šlo vse narobe. Da ne omenjam potem še celega dneva v šoli. Zavzdihnila sem in se napotila proti kuhinji.

****
Moje ime je Liza. Če vprašate mene sem čisto navadna najstnica, ki ji gre življenje zadnje čase res na živce. V šoli sem odličnjakinja, a me za ocene nikoli ni precej brigalo. Imam odličen spomin in mi vsa snov tako ali tako ostane v glavi in se nikoli ne učim. Kot ste verjetno že posumili nad samo šolo nisem precej navdušena. Hodim v deveti razred in, če bi bilo po moje bi šolo končala že veliko prej
A je nisem mogla. Pravzaprav vztrajam samo še zaradi staršev in svoje najboljše prijateljice Sofije. Boljše prijateljice si ne morete predstavljati. Naravnost popolna je, in zamenjala je ne bi za nič na svetu. Ob misli nanjo sem se morala nasmehniti. Bila mi je popolno nasprotje. Jaz sem ponavadi tiha in zadržana, ona pa je vedno nasmejana do ušes in v vsaki situaciji najde dobro stvar pa, če jo je še tako nemogoče.

****
Odprla sem hladilnik. Gledala sem in v njem opazila polno nekih zdravih zadev, ki jih kupuje moja mami. Jaz pa jih naravnost sovražim. Zaprla sem hladilnik in pogledala še v omaro. Tudi v njej sem našla same zdrave stvari ob katerih mi je postalo slabo. Bila sem sestradana mi pa imamo doma zgolj nekaj zdrave "hrane". Veliko raje bi se lotila kakšne vrečke čipsa ali pojedla tablico čokolade. Na koncu sem iz košare za sadje vzela jabolko in zagrizla vanj. V naslednjem trenutku pa sem se že sklonila nad koš za smeti in vse izpljunila ven. "Super. Zdaj v naši hiši še jabolka niso več dobra," sem zagodla in jezno vrgla še preostanek jabolka v koš za smeti.

Na koncu mi ni preostalo drugega kot, da si nalijem zgolj kozarec pomarančnega soka in se končno zatečem v svojo sobo. Vesela, ker si bom končno lahko vzela mir, sem odprla vrata svoje sobe. Moja soba je bila urejena a nasprotje mojega okusa. Moja mama je želela, da je naša celotna hiša urejena. Tako je sobo uredila tudi meni in moji starejši sestri Emi. Imela sem veliko posteljo z baldahinom in ogromno omaro s polno oblekami, ki jih sploh nisem nosila. V kotu je stala pisalna miza, polna vseh zvezkov in knjig, ki sem jih rabila za šolo. Vsa soba je bila odeta v dolgočasno rozasto barvo, ki se mi je gabila. To sem že velikokrat omenila svoji mami a tako kot se za veliko stvari ni zmenila, se tudi za to ni. Vrgla sem se na posteljo in za trenutek le prisluhnila škrabljanju dežnih kapljic, ki so padale na moje strešno okno. Bil je deževen oktobrski dan, za katerega sem potem imela le še večji izgovor za lenarjenje. Iz nočne omarice sem potegnila slušalke. Nataknila sem si jih in prisluhnila sproščujočim ritmom glasbe.
*******
Ko sem si že petič zapored predvajala isto pesem sem iz žepa potegnila telefon. Nobenega novega sporočila nisem imela in žalostno sem zavzdihnila. Nujno sem potrebovala pogovor zato sem se odločila napisati sporočilo Sofiji.

Liza: Heej Sofi mojaa! Kako si?

Počakala sem nekaj časa a Sofija mi ni odgovorila. Telefon sem vrgla na posteljo in glavo zakopala v vzglavnik. V želodcu mi je znova zakrulilo. Bila sem grozno lačna in vstala sem iz postelje. Odločila sem se, da bom v hladilniku poskusila poiskati vsaj kaj užitnega. Ko je človek lačen mu je očitno čisto vseeno kaj bo pojedel.
Nenadoma je pri vratih pozvonilo.
"Končno!" Sem vzkliknila in stekla k vratom pričakujoč, da je prišla moja sestra Ema. Pognala sem se po stopnicah navzdol in v hipu prišla do vrat. Odprla sem jih.
"Hej Ema! Grozno sem lačna, saj veš v hladilniku so same zdrave za..." Hotela sem izreči 'zadeve' a mi je sredi stavka zmanjkalo besed. Stmela sem v moškega pred sabo in ta se je živčno prestopal.
"Hej ljubica..."
*****

Tako upam da vam je bil prvi del všeč! Vesela bom komentarjev in likov<3