Vedno sem bila znana kot zamišljena, umirjena, boga boječa deklica. Večinoma se strinjam s trditvijo, ki leži pred to, ki jo bereš zdaj. Zamišljena - vsekakor (sploh, ko sem se zazirala v oblake) – ves čas razmišljam o moji prihodnosti, veliko tudi o preteklosti, o očiju in navsezadje tudi o matematičnih testih. Umirjena tudi, potrjujem. Nikoli ne kričim, ne tečem po razredu in ne vzbujam pozornosti. Boga boječa pa … kaj vem … Besedno zvezo bom vzela pod dobesedni drobnogled. Včasih res molim, za mojega očija skoraj vsak večer. Prigovarjam si da to pomaga in učinkuje zato …, se v dobesednem pomenu boga ne bojim, če pa pogledamo iz kota prenesenega pomena, potem pa ja, tudi to drži. Popravek drugo uvrščene povedi iz vrha: Popolnoma se strinjam s trditvijo, ki si jo prebral kot prvo. Ne vem zakaj vas tako zapletam in medem s štetjem povedi iz vrha navzdol. Ne morem pa presoditi kakšne vrste lastnosti so to. Dobre ali slabe? Hvalne ali zmerjajoče? Večina sošolcev in sošolk je do mene prijaznih – poznajo mojo zgodbo in tudi sama jim nič nočem … Vendar sem še vseeno nekako izobčena. Tudi sama zase vem – čudakinja sem. Res pa je, da veliko ljudi pravi tudi da sem zelo prijazna. V veselje mi je. Torej, ali bi moji sošolci nekomu, ki bi kot priseljenec o meni govorili: Čisto zamorjena je, vsa tiha in kisla ali bi govorili: Nikoli se ne vtika v nas, zelo mirna in skulirana je? Drugače pa mi je ime Rozalija. Rozalija. Sovražila bi vzdevke kot so Rozi, Rožica, Rozka …, Poudarek na BI, nihče me ne kliče tako. Sošolci me večinoma sploh ne kličejo (nič jim ne zamerim, živijo svoje življenje), mami je preprosto zaljubljena v moje ime Rozalija, očka pa me je vedno klical Princeska.

~
Živjo!
Iz srca bi se rada zahvalila vsem, ki ste prebrali prejšnji del (uvod) moje zgodbe. Hvala!🤍
Lepo se imejte,
moonlight._