Sorry, ker sem nehala z prejšno zgodbo, amoak veliko sošolcev in sošolk je gor in zaradi tega pač...ja. No upam da cam je všeč in uživajte.
Aja to je samo uvod.





Nikoli ji ni bilo mar za vse. Nikoli ni bila srečna. Potem pa je v šoli s pogledom premaknila knjigo od učitelja. Dobila je moči. Postala je nekaj. Nekaj več od ostalih. A to jo ni pomagalo s prijatelji. Zakaj. Zakaj ne? Preprosto so bili ljubosumno na njo.
Ko je prišla domov je odšla v skeden. Tam je bila Astra. Njena žrebica. Vedno je bila ob njej. Zdaj in za vedno. Zahajala jo je in odšli sta. Dolgo sta jahali. Končno ji solze niso več tekle. Končno je bila, ona. Klara. Oče nikoli ni bil z njo. Nikoli je ni podpiral. Mama je tudi nim Njen svet sa bili Arsa in Stela, njeja sestra. Edina človeška podpora v življenju. Vedno, in zopet in znova. V dobrem in slabem. Po videzu si nista bili podobni. Klara je imela blodn lase, Stela pa črne. Klara je imela modre oči, Stela pa rjave.
Astra je bila njena največja podpora v življenju. Vedno kadar ji je bilo hudo ji je pomagala. Včasih ko sestre ni bilo je spala v skednju, ob Astri. Ob njeni najboljši prijateljici. Vedno najboljši. Astra je bila posebenj konj. Ko sta bili skupaj sta čutili pisebno čarovnijo. Vedeli sta da sta nekaj posebnega.
Jahala je hitro in prišla golboko v gozd. No vedela kam naj gre. Ni je bilo strah. Ob sebi je imela Astro in skupaj sta lahko premagali vse.
Se nadaljuje.


Evo kako se vam zdi. Upam da je vredu.
Lp
Biatlonka