Mojstru se je umaknila le dovolj, da je lahko vstal, vendar mu ni dopustila, da se ne bi niti za ped premaknil stran. Močno ga je zgrabila za ramo tako agresivno, da je zbala, da bodo njeni razcefrani nohti pogledali čez trakove.

''Zvitek,'' ga je resnobno opomnila.
Na njeno presenečenje je pokimal ter se napotil proti drsnim vratom. Rezilo je našlo pot do njegovega trebuha in čeprav je njegove mehke organe ščitila svečana halja izvezena z nitjo ujemajočo se z barvo njegove krvi in približno štiri brezmadežna spodnja perila, je razumel. S tankimi ustnicami je oblikoval besedo zvitek in z žilami prepredeno roko pokazal roti vratom. Proti javnemu oltarju in njegovim osebnim prostorom. Kolikor je spoznala v zadnjih dneh načrtovanja in oprezanja iz neizmerno neudobnih streh, so stražarji prihajali in odhajali nazaj domov, ko se je zmračilo. Z izjemo štirih, ki so bili postavljeni vsak na svojo stran ulice za vsako stran neba. Mojster je lahko najel še bojevnika ali dva, odvisno od njegovega položaja in ugleda, da sta bila njegova osebna varuha. Ta pred njo, ki se je delal neumnega in nemočnega, naj bi še pred dobrim desetletjem uril mladeniče, ki so komaj vstopili v puberteto. Sodeč govoricam in ženskemu obrekovanju se je še nedavno dejavno udejstvoval v mestih vojaških akcijah – vajah pravzaprav, saj se noben ni posebno zmenil za njihov težko dostopen kraj. Tako, kot se mi noben posebno zmenil za to majceno svetišče stisnjeno med drugim in tretjim razredom. Lahko se je nosil kot izbranec Onega, a še vedno je bil naivnež, na katerega je mesto pozabilo. A še vedno je imel skrite karte v rokavu. Na to je Kayla mislila, ko je si je zataknila srp za oguljen pas prav tako iz bfajske kože. Škornje je tokrat držala na varni razdalji od mojstra, ki ga je potiskala proti vratom, a hkrati prekinjala bogove, da so ji namenili le en par rok.

Prisluškovala je zvokom in oprezala za premikajočimi sencami, medtem ko je ujetniku sledila po ozkem hodniku. Njemu očitno mi bilo mar, če svetišče onečasti z glasnimi stopinjami. V opozorilo je zaškrtala z zobmi, čeprav je zvok le odmeval v njeni maski. Nič manj tišje je potisnil naoljena vrata ter ob tem še skozi vse plasti pokazal drgetanje mišic. Ni mu pomagala. Če jo je misli tako amatersko naplahtati, se bo primoran domisliti kaj bolj izvirnega. Originalnega.
Najraje bi se enostavno prerinila v notranjost, vendar bi potem tvegala nezavarovan hrbet, kar je mojster prej hitro izrabil. Ko je končno vstopila, je morala zajeziti presenečenje, ki bi ga lahko opazil skozi zamrežene luknje za oči. Res da je bila spalnica ozka, a imel je sveže postlano posteljo, celo steno skrbno zaklenjenih omar in – prekleti bogovi – bakreno kad. Tvegala je še pogled proti ročno naslikanem barvnem portretu lepotice, ki je bil skrbno obešen nad mehko blazino. Mojster se je že napotil proti eni od zaklenjenih omar, ne da bi se oziral nanjo, zato mu je naglo kot senca sledila ter z nožem naredila majčkeno vdolbino v njegova oblačila. Ob trzljaju je sklepala, da se je spametoval. Dobro. Pred posebno staro in pozorno narejeno omaro je znova postal in okleval. V tihi grožnji mu je konico zasadila globje, čeprav ni pretrgal niti ene plasti. Prekleto prožne in trpežne so bile ter v skladu z mojstrovo preteklostjo dajale nekaj malo zaščite.

Počasi je segel v desni žep, da se je pol njegove roke do vključno komolca izgubilo med valovi zelenkaste reke blaga. Izdihnila je nepričakovano zadrževan zrak, ki jo je pobožal po prepotenih licih. Maska je imela tudi slabe lastnosti, največja je bila zagotovo zadušljivost. Zadnji čevelj, ki ga je ločeval od omare, je podrsal ter v trpežno kovinsko ključavnico skrito med lesenimi vzorci vtaknil zglajen ključ. Ko je opazila njegovo gladko površino, je bila prepričana, da ga je že več let, če ne desetletij obračal med prti. Če sklepa po škripajočem godrnjanju, ki ga je izpustilo eno od kril, so omaro in ključ varovali že več generacij. Pod masko ji je postalo še bolj vroče. Varovali so znanje, ki bi moralo biti dostopno vsem, prasci stari.


Sključen možakar se je toliko umaknil, da je razkril s še zapletenejšim mehanizmom zaklenjene predale. Mizarji so se morali zelo potrudili, da bi lastniki lahko zavarovali spravljeno imetje. Iz čednega kosa pohištva, ki je zaradi vijočih se vzorcev in izrezljanih teles izgledal kot bahav okras, so naredili pravcati sef. Ko je mojster segel v globino levega žepa, je pritisk popustila, saj je vedela, da bo v dlani spet držal ključ. To jo je drago stalo. Ujela je poblisk zloščene kovine in odskočila je še ravno pravi čas, da je rezilo prerezalo rob in za dober palec njenega ogrinjala. Bogove bo preklinjala pozneje, se je odločila, ko jo je ponovno napadel, tokrat odločnejše kot kadarkoli prej. Morala bi predvideti, da ji ne bo kar predal zvitka in navkljub manjkajočem delu jezika pojasnil napisano. Ni ga bilo pa niti toliko v hlačah, da bi jo napadel brez orožja. Ali izkoristil napad presenečenja. Ali njene površnosti. Mrzlično se je postavila v obrambni položaj. Dvignila je od krvi in znoja lepljive roke. V desnici je še vedno stiskala nož. Tudi če tega izpusti, bo imela še srp. Zamahnil je in ji poskusil s prosti roko izbiti nož. Takoj je razumela njegov namen in zasukala zapestje. Nevarno se je pognal v tek in meril v njen trebuh. Soba je bila preozka, da bi se lahko v celoti umaknila. Pokazala mu je bok in tvega grdo prasko, nakar mu je gladko izbila bodalo ter udarila v tilnik. Ni ga smela spravit v nezavest, ne, ko pa je morala izvedeti določene stvari. Mojster se niti ni opotekel, niti za žvenket kovine ga ni zmotil. Kaylo je z vso silo telesa pritisnil ob steno. Lasten srp se ji zapiči v naguban trebuh. Ob udarcu ji je iz pluč posrkalo večino zraka. Njena iz prstov narejena kletka se je nekoliko razpustila. Mojster se ni zadrževal, ko jo je grobo prijel za zapestje ter zvil celotno roko. Nekaj ji je odurno počilo v rami, da ji je ušel stok. Razorožena je bila v naslednjem trenutku, srp, ki ji je še vedno visel za pasom, pa napadalec uporabil sebi v prid.
Zatekla se k obupanemu brcanju, vendar so stopala le udarjala v razgret zrak. Ob njeni kretnji se je tudi on spomnil prejšnjega spopada. Zdaj ne tresoče roke ji je ovil okoli lahko dostopnega vratu. Izpustila je raskav kašelj. Samo še močneje je stisnil. Tokrat ni ponovila iste napake in opletala z rokami ali grabila za vrat. Prebila se je mimo njegovih komolcev in mu zarila palce v občutljive oči. Komaj zaznavno se je zazibal. Ni omahovala. Z vso silo ga je treščila po sencih. Spustil se je ravno dovolj, da je z levico poiskala srp in ga z njim z vso silo treščila v betico; podatki gor ali dol.
Pred očmi je mogel videti meglo, saj je počasi zdrsel k njenim stopalom.



*****
Hojla!
Najprej najlepša hvala, da si prebral/a mojo zgodbo. Vsak ogled, všeček in komentar mi veliko pomeni, mnogi mi polepšajo dan / teden ter mi predvsem dajo zagon in motivacijo.
Rada bi se zahvalila tudi Gospe in volkcu , ki sta mi pod prejšnjem delu pustili povratno informacijo. Naredili sta mi dan, hvala vama
Žal mi je, če se komu že malo vleče vse skupaj, ampak tokrat želim dejansko napisati roman (vsaj 80 tisoč besed). Zelo bom vesela vašega mnenja, še posebno kritike. Bom pa zdaj precej odsotna, ker imamo že veliko dela za šolo, ampak brez skrbi – 21 strani imam že napisanih, tako da bodo deli vsaj do 15. redni (petek ob približno petih).


Hvala in si kmalu pišemo,
Clara