Noge so jo same vodile proti Veliki tržnici. Zjutraj je edina bakrena kovanca, ki sta ji ostala od predzadnje naloge, pustila ležati v žepih rezervnega plašča. Slednjega je zaradi varnosti uporabljala podnevi, ko ni bila zamaskiran tat. Čeprav je bil iz slabšega materiala, je bil bolje ohranjen, saj je bila med jedjo posebej previdna, da ga ni umazala s hrano. Za vsak primer ga je po vsakdanjem opravilu skrbno očistila belega prahu, da je ohranjala videz kakovosti.
Odločila se je, da danes ne bo kradla. Potuhnila se bo in počakala, da se je jeza bogov ohladi in šele nato preizkusila svojo srečo. Vseeno pa mora nekako zapraviti čas in si graditi alibi, Velika tržnica pa v teh dneh ponuja same zanimive izdelke. Morda bi lahko kateremu od trgovcev ponudila pomoč v zameno za suho zajčje meso.


Vdihnila je vonj po bfajih in se napotila proti njihovem viru. Tudi brez nenavadno prijetnega smradu po velikih jezdilnih živali bi jo z lahkoto našel vsak tujec. Arhitekt, ki je pred mnogimi generacijami mesto zasnoval, se je domislil briljantnega sistema ulic in cest. Ustvarjale so nemogoč labirint, tako da se je včasih nepreviden meščan zgubil, z izjemo nekaterih pomembnih lokacij. To je bila lordova palača, Velika tržnica in nekaj večjih svetišč ter uglednih gostilen. Ko se je tujec zgubil, je tako bil primoran poiskati Belo cesto, da bi se orientiral, le-ta pa je vodila do vseh pomembnih središč. Dowell je to pridno izkoriščal in vsakogar napeljal na tržnico, kjer je po urah beganja kupil prvi obrok, ki mu je prišel pod roke.
V ta namen so vabili bogate popotnike iz oddaljenih dežel, med njimi tudi svetovalce in tuje uradnike ter – kar je mladega lorda najbolj razveselilo – dobro založene trgovce. Ti so potem še ves teden ali celo dva na glavni tržnici razstavljani svoje izdelke. V poletnih mesecih, kot je bil ta, jih je z južnih in zahodnih vrhov prišlo največ in so na debelih ročno stkanih preprogah prodajali bfajske izdelke. Najpogostejša je bila volna teh dolgodlakih rastlinojedov, imeli pa so tudi prožne trakove njihove kože ter debela oblačila za hladnejše mesece. Nekateri so se lahko tudi pohvalili z doma narejenimi zdravilnimi toniki, posušenimi zelišči za kiselkasti čaj in ročno izdelanim nakitom. Slednjega so privlekli iz gladkih lesenih škatlic, ko se je prikazala skupina mladih deklet v barvitejših krilih. Barva je bila namreč tista, ki je ločila revne od premožnejših. Lordov osebni krog se tukaj nikoli ni prikazal, saj so večinoma naročili na dom ali enostavno vzeli tisto, kar se jim je pač zazdelo. Debelo je pogoltnila. Zgolj izbrana peščica, od katere so bili ostali odvisni. Ni ji bilo treba ugibati, za kateri sloj sta bili sešiti obleki v izložbi.


Kot v odgovor se je izza njenega hrbta zaslišalo prisiljeno hihitanje izza vogala ulice. Nadležnega zvoka se je želela otresti, vendar je odmeval v njeni hrbtenici, ko se je na videz brezskrbno sprehajala med preprogami. Nezavestno je z obema rokama povlekla krilo k nogam, da ne bi zmotila prodajalcev, ki so praktično sedeli en na drugem. Prečesavala je okolico in lovila znake prepira, ki se je izgubljal med glasnim hvaljenjem blaga. Rahlo se je nasmehnila ob pogledu na zgrbljeni postavi, ki sta se komaj še borili za svoj prostor.
»Potrebujete pomoč?« ju je pobarala v najbolj nedolžnem tonu, kar ga je premogla.
Dvignila sta par motnih oči, ki je bil ugnezden v jami gub.
»Zakaj bi tekmec pomagal?« ji je z vprašanjem postregla v ruto zavita ženska.
Mož ji je namenil očitljiv, a vseeno ljubeč pogled. Partnerka mu je odgovorila s podobnim izrazom in v tišini sta si izmenjala nekaj neizrečenih besed.
»Nisem z gora,« je Kayla vskočila. Vedela je, da so bili trgovci zelo tekmovalni in si praktično nikoli niso pomagali. Posledično so bili nezaupljivi eden do drugega, kar jim pa ni morala zameriti, saj so se prebivalci zaprtega naselja podobno obnašali. Pritiski vsakdanjega življenja so bili nemogoči, a vsi so se nekako prebili od jutranje zarje pa do prvih večernih luči.
»Tudi od tukaj ne,« je rekla starka.
Odkimala je: »Iz Dowella sem. Pripravljena sem vama pomagati v zameno za kos zajčjega mesa.«
»Ne izgledaš tako.«
Pričakovala je tak odgovor, saj se njena temna polt in skodrana pričeska ni skladala z belino mesta. Res je, da se v mestu ni rodila in da njeni predniki nimajo niti za kapljo skupne krvi s tukajšnjimi prebivalci, vendar je navsezadnje preživela že precej let za tem obzidjem.
»Iz Dowella sem,« je ponovila in za prepričljivost še pokimala.
Pustila jima je, da sta se na samem pogovorila in odločila o njeni ponudbi. Skromno privatnost jima je omogočila z ogledovanjem bližnjega majavega vozu, na katerem si je družina pripravljala topel zajtrk. Trojica še v odejo zavitih otrok se je kričeče pritoževalo nad smradom, ki ga je spustila ena od živali. Ali pa tudi eden od njih, je opazila Kayla, ko so začeli s prsti kazati en na drugega ter se držati na nos. Priprla je oči, da je nizki žarki ne bi zaslepili, ter poskusila oceniti njihovo starost.
»Kaj nameravaš narediti?«
Ob vprašanju se je zasukala k staremu paru z že pripravljenim odgovorom: »Pomagam lahko razstaviti vaše izdelke, prepričujem kupce v nakup in se pogajam za ceno.« *i*S tem imam izkušnje.*i* je obviselo v zraku ter ju izzivalo k privolitvi.
Ženine oči so se ji zavrtale v čelo, ko je rekla: »Nimava zajcev, samo robidovje in smrekove vršičke.«
»Dogovorjeno,« je zdrselo iz njenih ust, preden bi si lahko premislila.


*****


Hojla,
zaradi slabega počutja in zaključevanja prvega ocenjevalnega obdobja nisem uspela biti pisateljsko aktivna :/ Zdi se mi, da imamo letos še več obveznosti v šoli kot ponavadi, ampak se bom potrudila, da kmalu pride nov del. Sicer imam že vnaprej veliko napisanega, a me je ta (in naslednji) del že precej časa mučil – nisem in nisem se uspela izogniti ponavljajočim besedam (tržnica, trgovci, par, žena, mož, mesto …).


Hvala *b*volkec*b* in *b*Gospa*b* za spodbudna komentarja. Ko mi je zmanjkalo motivacije, sem ju še enkrat prebrala in sta mi dala nov zagon - iskrena hvala :purple_heart:
Vesela bom vsake povratne informacije in kritike, saj se res želim izboljšati (npr.: *b*Ali se iste besede preveč ponavljajo? Ali je dovolj opisovanja? Ali je vsebina dolgočasna (prosim iskreno, ne bom užaljena)?*b*) :point_down:
Lepe počitnice
Clara


PS: Če si ljubitelj Steklenega prestola, si lahko prebereš moj blog: https://pil.si/forumi/pilov-blog/citati/17 Hvala <3