Hejla,
najprej skladba... tokrat nekaj srednjeveškega:
https://www.google.com/url?sa=t&source=web&rct=j&opi=89978449&url=https://www.youtube.com/watch%3Fv%3DMXWgoKP1AOU&ved=2ahUKEwiP_7_d3YKHAxVwgv0HHW-TDlIQ78AJegQIFRAB&usg=AOvVaw1OPyhHaPzP1rsqvsNYcQcH
-----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
»Ti si bil kajne?« Dietrich si le popravi bež suknjič z motivom hroščev v barvi mojih las in nič ne reče. »Preizkušaš me, kajne?«
»Kako si pametna.« posmehljivo se obrne k meni, njegova maska je zlata in okrašena z dragimi kamni. »In lepa.« Ob tem mi postane vroče, glavo mi preplavijo prepovedani spomini na mečkanje v njegovi postelji. Preklinjam to, da sem si pustila tisto malo užitka.
»Raje utihni. Načrt, ki mi ga je zaupala tvoja vohunka stoji na zelo majavih nogah.«
»Malce smo ga dodelali, ja. Začetek je še zmeraj enak, očaraš ga in zastrupiš. Potem ga odvedeš do spalnice in ga ubiješ.« pove z lahkotnim glasom, kot bi bila to najlažja stvar na svetu.
»Saj veš koliko gre lahko narobe, veliko lažje bi bilo, če…« princ dvigne roko in me utiša.
»To je preizkus, če ga ne opraviš se pazi, ker ne boš le ob službo…« ugriznem se v notranjost lica, po navadi jaz grozim drugim.

Čez nekaj minut vstopiva v plesno dvorano, malo zamujava, a to nikogar ne moti. Oblečena sem v prekrasno obleko v barvah nočnega neba, posuta je z drobnimi polmeseci in diamanti, ki so videti kakor zvezde. Maska se sklada z obleko in mi prekriva cel obraz. Tudi v laseh imam bleščice in bisere. Celotna obleka je precej odprta in privlači marsikateri pogled. Po skritih žepih imam skrita različna bodala, v enem od žepkov na pasu pa majhno stekleničko s strupom. Dietrich me drži pod roko. Njegovo mrzlo kožo čutim ob svoji, zaradi česar sem še bolj živčna. Dal mi je obupno nalogo, ki me lahko stane glave. Ni mu mar za moje življenje, vem, da ima v mislih le svoje cilje. Če pri nalogi umrem bo poiskal novega poklicnega morilca. Prisilim se, da globoko vdihnem in vzravnam hrbtenico.
»Tisto, je moja sestra Orsolya. Zdaj jo greva pozdravit.« princ šepne in me usmeri k ljubki princesi v razkošni plesni obleki.

»Pozdravljena!« princesa mi prisrčno stisne dlan. Njena pavja maska izraža njeno razigrano osebnost. »Bratec je pripeljal gostjo, kakšno presenečenje!« se urno obrne k Dietrichu, da naborki kar letijo okoli.
»Zakaj je to tako čudno? Koga imaš pa ti, da se smeš tako šopiriti?« se z malce zlobe v glasu odzove princ.
»Oh, izgubil se je nekje pri mizi z najboljšimi vilinskimi vini, nič mu ne zamerim.« s temi besedami se obrne in še sebi natoči nekaj bledo zelene pijače.

S Dietrichom hodiva okoli in se pogovarjava z gosti, zelo malo govorim in princ me opisuje kot molčečo in sramežljivo. Zaradi tega bo dobil nekaj krepkih od mene, ampak za zdaj se moram zadržati.
Počasi prideva tudi do princa Thea. Nenadoma me nekaj povleče v senco gotskega stebra. Lisička si sname masko s človeško podobo.
»Vidiš tistega, ki ima srebrno masko, izgleda kakor kovinska. To je tvoja tarča, ne izgubljaj časa.« nato si znova natakne masko in se izgubi v množici. Upoštevam njen nasvet in se počasi napotim k žrtvi. Vohun sloni za mizo, a opazim, da skrbno proučuje vsak delček plesišča. V celoti je odet v nevtralne barve in nikoli ga ne bi opazila, če se nebi osredotočila natančno nanj.
Brezbrižno zdrsnem čez plesišče in se ustavim nedaleč stran od njega. Naslonim se na mizo in v roke vzamem pahljačo. Ni se mi treba pretirano truditi, saj sem od živčnosti vsa zaripla v obraz. Medtem, ko se pahljam si še malce razprem dekolte, zadovoljna sem, ko vidim, da to vohunu ni ušlo. Nekomu drugemu pa niti.
»Ali bi smel prositi za ples.« se oglasi za mojim hrbtom. Obrnem se in v mislih prekolnem pol kraljeve žlahte. Princ Theo stoji tam s prikupno iztegnjeno roko. Njegova oprava je čudovita, oblekel se je v magično ptico, feniksa. Zlata, rdeča, oranžna in rumena mu odlično pristajajo.
Theo me zavrti po plesišču, stvari mi začenjajo uhajat izpod nadzora…