Prolog


Upirala se je, kot se je lahko. Prevzemalo jo je. Sovražila se je zaradi tega. Ni se hotela pustiti temu. Tej temačnosti. Temu poželenju po krvi, ki jo je neprestano vohala okrog sebe. Napadala bi, ubijala, pa se je upirala. Bitje v njej jo je uničevalo. Uporabljalo je njeno telo v svojo korist. Njeno neuporabno telo. To bitje jo je že zdavnaj zapustilo, a posledice so se poznale. Zdaj je bila vampirka. Privlačno dekle, žejno krvi. Ki ni bilo ne živo in ne mrtvo. Sovražila se je zaradi tega. Sovražila je vse. Cel svet. Ker so ji to naredili. Ker je svet izprijen, uničen, ker so ljudje izprijeni. Pobila jih bo. Vse. Iztrebila bo vrsto bitij, ki so ji to storila. A bila je prepričana o nečem: Tega niso storili ljudje. Na delu je neka nova sila.

Padala je vse globje in globje v temo. In vedno težje se je izvlekla. Vedno težje se je obvladala. Zadržala se je, da ni pobila družine, šole v katero je hodila. Tako se je sovražila. Tako je sovražila nove črne oči. Vedno polne praznine. A nihče ni opazil. Tudi prej so bile črne. A zdaj so bile še bolj. Sovražila je svojo bledo polt, svoje zobe. Sovražila je svoje zobe. Podaljšane podočnike.
Kadar je lovila je bila pri zavesti. Vedno se je zavedala, kaj se dogaja, a kdaj se ni mogla zadržati. Kdaj se ni hotela. Taka je bila že tri leta. Tri leta, pa ni še nihče ničesar opazil. Tri leta mučenja. Tri leta krvi. Tri leta se je urila v upiranju. In bilo je vedno bolje. A se je vseeno sovražila. Sovražila je ta del sebe. Sovražila se je, ker jim je to dopustila. Pustila je, da so iz nje naredili pošast. A jim je pobegnila. Ubila je tisto bitje v sebi, a je vseeno ostala vampirka. To je prekletstvo. Nezlomljivo prekletstvo.

Postavila se je v prežo. Morala je loviti. Postala je sestradana po enem mesecu brez krvi. Čakala je v senci na robu pločnika. Njena žrtev bo kmalu tu. Pripravila se je na skok. Žrtev je prišla. Vampirka je skočila.

***
Odločila sem se, da začnem z novo zgodbo. O vampirjih. Upam, da vam bo všeč.
Lp,
loly