Bila je noč. Slišala sem čudne zvoke. Zvoki so prihajali iz kuhinje. Zbudila sem se. Šla sem v kuhinjo.
TRESK!
Zameglilo se mi je pred očmi. A lahko sem videla tri črne pojave.
Nato sem se zbudila. Prvo sem mislila, da so sanje. A, ko sem šla pogledat v kuhinjo je bilo sumljivo. Mama me je pogledala s čudnim nasmehom, ali lažnim in me pozdravila. Tudi oče je bil sumljiv, a manj.
Isti dan pred temi *i*sanjami*i* je prišla sestra. Z sumljivim pogledom sem jo pogledala in se nato odpravila v šolo.
V šoli je bilo samotno. Kot puščavo bi jo lahko opisala. Prišla je moja prijateljica.
»Živijo, Lisa. Ne zgledaš v redu. Si v redu?« je pohitela.
»Ne. V redu sem, Mimi.«
»Hm.. tiha si- mislim normalna.«
Pot sem nadaljevala skozi zavetišče. Tako mu pravim jaz. To je del sirotišnice. Nisem sirota, samo v to šolo hodim.
Bil je dolgočasen predmet. Pač vse je bilo dolgočasno. Ni imelo pomena, zame.
Nekako sem preživela še petnajst minut pouka. Videla sem sošolca. Ne, navadnega. Imel je krvavo torbo, krvavo majico in na rokah je imel kri.
Nisem navadna punca. Že od rojstva starša trdita, da sem posebna. Pravita, da vidim stvari, ki so se zgodile ali se bojo.
Vstala sem opravičila sem se in šla na stranišče. Razmišljala sem. O teh sanjah, o krvavi torbi, o vsemu.
Nekdo je potrkal. Odprla sem. Bil je *i*ta fant*i*.
»Kaj hočeš?«
»Hm.. zmotil sem se.«
Pogledal je druge kabine. Nič. Tiho je odšel. V roki ni držal noža, le svinčnik.
Po tem sem tudi jaz odšla. Nič nisem več razumela.
Nekaj je vedel. Nekaj pomembnega.
Bilo je konec šole, za danes.
»Lisa, doma si. Nismo te še pričakovali.«
Niso me še pričakovali? Nekaj imajo za hrbti.
Spet noč. Tokrat sem v kuhinjo, dnevno, spalnice in kopalnico dala kamere. Temu sem morala priti do dna.
Danes je bilo tiho. Nisem morala spati. Po prstih sem odšla v kuhinjo. Prižgala sem luč.
»Lisa!«
»Mami, ati in… *Kaja!?«
»Glej, čez par dni imaš rojstni dan in smo ti hoteli pripraviti presenečenje!«
Nekaj časa sem jih sumljivo gledala, nato rekla okej in se odpravila v posteljo.
Nisem jim še čisto zaupala a okej.
Ampak še kar je bilo nekaj s tistim fantom.

Bila je sobota. Z Mimi sva se zmenili, da se dobiva. Vse sem ji povedala. A, ko sem ji govorila sem se počutila, kot, da naju nekdo gleda.
Čez par minut so se naredili oblaki, pa ne, navadni. Čudni.
Do naju je prišel moški z mečem.
»Vojna bo, punci. Kaj še delata tu?«
Z Mimi sva se spogledali.
»Vojna!?« sva rekli obe naenkrat.
»Ja. Pojdita z mano; na varno.«
»Jaz nikamor ne grem, butec!« Mimi se ni v dala, »Imava družino. Potrebujejo naju,« je rekla bolj mirno.
Možakar je bil tiho.
»Žal ne vem, če vajini družini-«
»Utihni, butec!«
»Mimi, mogoče raje pojdiva z njim. Je od moje mame… bivši.«


*Kaja- njena sestra