Svetloba se je širila po desni strani gozda. Hladen veterc mi je zapihal med lase. Zelo je bilo mrzlo. Zdelo se mi je kot bi neka živa duša okoli naju. Okoli Tita se je razvila tema in obležal je na tleh. Nisem vedela kaj se je prav kar zgodilo. Nič ni več dihal. Vsaj slišalo se ni nič tako kot bitje njegovega srca. “Je umrl?!” sem začela paničariti. Roke so se mi potile, čutila sem kako je moja pozitivna stran odmrla. Solze so mi tekle po licih nad nama je vrela nevihta. Slišala sem glasen tresk. Pogledala sem naokoli, da bi ozrla od kod je prišel ta grom. Nebo se je počasi razjasnilo in temačna postava je izginila. Zelo sem zmedena. Tit je vsal a z praznim pogledom v očeh. Omotično se je poiskusil spomniti kaj se je zgodilo. “Tit kaj se je zgodilo!?” sem bila še bolj zmedena kot on. “nevem. Kar naenkrat se mi je stemnilo in občutek sem imel kot bi mi temačna postava sesala mojo notranjost.” Mi je razložil. “morda si tega nisi le domišljal.” Sem prestrašeno odgovorila. Izgledal je zelo izčrpan imel je velike podočnjake in medel pogled. “bolje bo, da ti poiščeva pomoč.” Sem se odločila. Tit se je dotaknil svoje glave, ki ga je izgleda zelo zabolela. Bila sva sama, čisto nič ni več pihalo, nevo je bilo jasno kot, da se nič ne bi zgodilo. “Kmalu se vrnem” sem mu obljubila. Stekla sem po koreninah čez gozd do mesta kjer smo stali prej. Tam nisem zagledala ne Leva ne Jennyfer. Če se nista vrnila pomeni, da sta tudi sama morda občutila moč temačne postave. Desna stran je bila enaka levi in zbala sem se, da bi se zgubila. A za Tita to moram narediti. Kaj če tudi Lev in Jenny potrebujeta pomoč? Sonce je sijalo visoko na nebu kar pomeni, da je okoli dvanajste ure. To je bilo čudno saj se mi zdi kot, da je dvajset minut v gozdu minilo kot dve uri naravno. A za to razmišljanje ni pravi čas. Poiskati moram prijatelja, da bomo lahko pomagali Titu. Stekla sem na desno stran gozda kamor sta se napotila Lev in Jenny. Tekla sem na vso moč se ozirala na okoli in klicala: “JENNYFER, LEV NA POMOČ! JENNYFER, LEV!” Na robu obupa sem bila. Nenadoma pa sem zaslišala Jennyjin glas: “Alice!! Kje si?” vsa presrečna, ker sem slišala njen glas kar je znak, da sta še živa sem prisluhnila od kod je prišel glas. Izgledalo je kot bi prihajal glas izpod zemlje ampak to je nemogoče. Ali pač? “Lev, Jenny kje sta?” sem klicala. Nekaj časa je bila tišina. “V predoru. Našla ss-sv…” nissm morala slišati kaj je govorila, zato sem spet prisluhnila. “Alice?! Poglej v tla. Zdaj pojdi do tistega velikega hrasta. Na tleh boš zagledala loputo.” Mi je razlagal Lev. Ubogala sem in res. Na tleh je bila lesena loputa s kovinsko kljuko na kateri je bila okostnjakova glava. Prekrival jo je mah zato je bila skoraj neopazna. Bila je zelo stara. Potegnila sem za kljuko in ven sta skočila Lev in Jenny. Vsa presrečna sem ju objela. “Kaj se je zgodilo? Kje sta bila?” sem jima postavljala vprašanja. “Ko smo se razdelili, sva se z Levom sprehajala po tanjčici najlepšega gozda. Po nekaj korakih se je spustila tema in neka temačna osebnost. Zelo sva se ustrašila a na srečo nama ni bilo nič. Si moraš misliti?” mi je prigovarjala Jennyfer. “Ja si kar moram misliti.” Sem odgovorila. Lev in Jenny nista nič razumela zato sem razložila: “Nama s Titom se je zgodilo enako. Le da je Tit odnesel posledice. Temačna postava mu je vsaj mislim, da izsesala notranjost ali pa celo dušo! Zato vaju nujno potrebujem, da mi pomagata. Odkar se je to zgodilo je ves bled in zre v prazno.” sem prestrašeno nadaljevala. Leva je še posebej zaskrbelo za njegovega prijatelja. Oba sta bila čisto okupirana s svojimi mislimi. “ nimamo veliko časa kaj če je izginil? Kaj če se mu je kaj zgodilo? Kaj če…” sem želela nadaljevati a me je Jenny ustavila. Njeno roko je položila na mojo ramo. “vse je vredu s Titom. Zdaj pa pohitimo, da mu lahko pomagamo”. Me je pomirila. “ja pojdimo. Ampak še vedno ne razumem kaj sta delala v tem jarku?” sem jo spet vprašala. “no to je ubistvu nek prehod, ki ne vemo kam pelje. Raje se ga ne dotikajmo saj ne vemo kaj bi lahko našli notri.” Mi je odgovoril Lev. Strinjala sem se saj že, ko smo ukorakali v gozd nas je srečala nevarnost. Kaj bi se šele zgodilo če bi odšli v star, nepoznan prehod? Tako smo se kar hitro odpravili nazaj do leve polovice gozda kjer nas je čakal Tit. Ko smo odhajali nazaj sem si ogledovala gozd. Morda bi vseeno opazila vhod v labirint. “počakaj malo!” nas je med hojo ustavila Jennyfer. “tisti prehod je morda povezan kar z vhodom v labirint! Pomislite malo nek neznan prehod bi lahko peljal do labirinta.” Se je spomnila. Sploh se ni zdela neumna teorija. Malo sem se zamislila.




Evolele tukaj je nov del. Uživajte!
Lysmm
Kaki2010🤍