Ko sem pojedla, sem šla v dnevno sobo.
Vsi so odšli iz kuhinje, starša sta šla celo ven. Odprla sem moj predal, iz njega pa vzela povičevalno steklo. Pogledala sem zemljo in jo primerjala z................. Pogledala sem na polico in naše lončnice ni bilo nikjer. Niti v smeteh.
Verjetno je bilo nekaj med staršema...
Pospravila sem povičevalno stekelce. Šla sem ven. Mama in oče sta kar naenkrat utihnila.
"Lana? Kaj pa ti tu?" me vpraša oče.
"Jaz imam vprašanje zate, očka! Zakaj se mama joče?!" mu zabrusim.
Mama se je res jokala. Ne prav dramatično, so ji pa kar močno tekle solze.
"Lana, glej. Midva z Angelino si nisva usojena. Čudno, da ti bom kar direktno to povedal, ampak jutri gremo na upravno enoto, ker se bova.........." še preden lahko pove do konca stečem v hišo. Sezujem si čevlje in grem v sobo.
Čez nekaj časa nekdo potrka na vrata.
"ja" rečem čisto nejevoljno, brez mojega tona glasu.
"Glej. Oče me je prevaral, nočem, da bi ti imela takega očeta. Ampak žal se bova...................Midve se bova................" plane v globok jok.
"Mama?" jo vprašam ter z roko obrišem solze.
"Daniel te bo vzel h sebi!" dahne.
Kaj?! Ne bom več videla mame?! Zakaj?! Saj ne, da sovražim očka, a trenutno bi bila raje z mamo.
"Kaj?!" še enkrat rečem. Komaj sem povedala, saj sem takoj zatem planila v jok.
Mama prikima.
"Spominala se te bom!! Najinih nakupov.........Vsega!" me objame mama.
"Jaz tudi!" jo še bolj stisnem h sebi.

NASLEDNJI DAN
"Lucie, Lana!! Pridita!" zakriči oče. Vidim, da se mama še vedno potihoma joče.
"Ne pozabita se lepo urediti!" zakliče mama.
"Ja, seveda!" rečem s hlipajočim glasom.
Oblečem črno oblekico. To mi je mama kupila. čeprav to ni moj stil, tokrat hočem nositi to.
Lucie v sinje-modri oblekici priteče iz sobe.
~ubožoica, sploh ne ve, zakaj se gre~ si mislim.
Močno močno jo objamem.
"Rada te imam Lucie!!" ji rečem.
Skupaj hodiva po stopnicah.
Ko se vozimo v avtu, sem si dopiovala s Saro:
jaz: Sara!! Na upravno enoto gremo!!
ona: Kaj?! Še ena poroka?!
jaz: ne, mama in oče se bosta očila!
ona: Kaj?! Kje boš sedaj živela?!
jaz: sploh nevem!! Oče me bo vzel!
ona: oprosti, te kasneje pokličem
jaz: bye

Ko stojimo pred upravno enoto, pripelje še oče. On se je peljal z našim 2. avtom, da se bova midva lahko odpeljala h njegovi punci.

Po nekem dolgočasnem govoru me oče prime za roko. Mama plane v jok ter Lucie odpelje stran.
"NE, mama!! Lucie!!" kričim ter se poskušam upreti močnemu stisku očeta.
"Lanaaa!" se joče še Lucie. Je res, da mi je šla na živce, ampak sedaj, v tem trenutku si je želim ob sebi!
Obe se upirava, a mama zapre vrata avta. Odpeljeta se.
"Zakaj si jo prevaral?" objokana vprašam očeta.
"Ti bom potem razložil. Pridi, Lana!" mi reče. Priteče mu solza. Takrat ugotovim, da je tudi njemu globoko v srcu hudo.
Hodim za njim. Pred avtom me oče prime za ramena ter reče:
"Rad te imam Lana!!" in me objame. Prepustim se mu.
Odpeljeva se. Ne vem kam, a peljeva se v veliko mesto. Vožnja se še vedno ni končala.
Sedim. Ničesar ne rečem. Peljeva se že 3 ure.
Čez kakih 7 ur vožnje, so me noge že zeloo bolele.
"na cilju sva, Lana!" reče.
Oddahnem si.
Izstopim.
Čakaj, kaj?! Kje pa sva?!
"Očka, kje sva?!" ga vprašam s poskokom. Pred mano so letala,
"Na letališču....." prekinem ga.
"zakaj?!" ga vprašam.
"Na vzemi svoje stvari! Vse je spakirala mama, vse kar potrebuješ za v Kanado!" reče.
"Kanado?" ga vprašam.
"Ja, Lana! Kanada. Spet greš v svoj domači kraj!"

Ojla!!
Juhu, na 10, delu smo!!! Jeeeeeej!!Vam je bilo všeč?? Hitro mi odgovori pod komentarje!

Ne pozabi stisniti LIKE!

Rada vas imam!!!!!!!!!!!!!!!!
Billie#13