Na letališču sem obstala brez besed.
Kako?! Kaj?! Zakaj?!
Vzela sem svoje tri kovčke in osebno izkaznico. Oče me je že hotel prijeti za roko, da bi šla, ko sem rekla:
"Počakaj!!". Vzela sem telefon.
"Lahko pokličem Saro, ker bom na letalu morala vklopiti letalski način?" ga vprašam.
"Pa daj" reče.
Vzamem telefon in pokličem Saro. Povem ji vse, od začetka do konca.
"Ti pomeni, da ne bova več skupaj?" vpraša s solzami v očeh.
"Mislim, da ne" zavzdihnem tudi jaz.
Prekine. Jokam se.
Ko sva bila na letalu, sem gledala skozi okno. Zasanjano sem razmišljala, kaj vse bom zapustila, ko bom v Kanadi.
Jureta, Saro, Sabrino, mamo in Lucie...
Tako težko je!! Srce mi bije tako težki, kot bi dvigovalo 100 kg utež.
Čez uro in pol pride stevardesa.
"Bi kaj od tega vzeli?" prijazno vpraša.
"Hvala, bom tole liziko." odvrnem.
Z očetom sva bila nasproti. Vsaj to, sem imela mir. Še vedno ne morem verjeti, da je prevaral mamo. Sem žalostna, a hkrati jezna. Prelivajo me tisočera čustva. Zaspim.
Zbudim se v avtu. Očeta ni nikjer. Vstanem in vidim, da sem na letališču. Pa ne istem. Na Kanadskem letališču. Oče nese kovčke v prtljažnik. Jaz pa le gledam...
Po parih minutah, recimo 15, sva se z očetom odpeljala z letališča. Kar dolgo sva se peljala.
Čez čas pogledam skozi okno.
Hej, saj je to Ottawa, glavno mesto Kanade! Tukaj sem 3. v življenju. Prej sem živela v Torontu. Oče ustavi pred neko hiši. Prav pred belo hišo. Ne blokom, hišo.
Skozi vrata pride nasmejana ženska.
"Hi!" pozdravi.

Živjo!!
11. del je tu!! LIKE, komentirajte, saj mi to polepša dan!!
Nov del pride jutri!!
lp,
Billie#13