Hodim po šolskem hodniku, ura slovenščine se je končala. Skoraj že zavijem na stopnišče, da bi prišla do učilnice zgodovine, ko mimo pride Jure. Še nikoli me ni tako gledal. Njegove rjave oči me nežno gledajo. Vse okoli mene se ustavi, meni pa s široko odprtimi usti na tla padejo zvezki. Pobere mi jih.
"Izvoli" reče z navadnim glasom.
"Hhh-v-vaa-aallaa!" zardim do ušes.
Danes v šoli ni bilo Sare, telefona pa zaradi staršev tudi še nimam. Mimo pride Sabrina.
"Sabrina, Sabrinaa!" kričim. Vendar ne tako naglas, da me ne bi vsi gledali, ali postrani, ali grdo.
"Kaj je spet? Hihi" se hihita, saj vidi pred sabo ogromen paradižnik z rokami in nogami, ki govori.
"Jure me je pogledasll!!!" hitro povem, kot da bi bila premiera Harryja Potterja.(Obožujem ga)
"Waw, srečkica! Mene Luka danes ni še čisto nič pogledal!" reče z malo otožnim glasom. Luka ji je všeč že 4 leta. Meni pa je Jure simpatija šele 2 leti.
"In potem-mi je še pobral zvezkee!" kričim(spet ne tako na glas)kot, da bi se mi Daniel podpisal na knjigo, potlej pa bi me objela še Emma.
Zvonec zazvoni.
"Pojdiva! Zgodla naju čaka!" Sabrina živčno reče.
"Ohhhh, sovražim zgodovino! Pa še oči ne bom mogla dati z Jureta!" poizkušam se izogniti šolskim opravilom.
"Neee, ne smeš! Pa tudi Jure je že v razredu! Daj, pridi, no!" mi reče.
Ko mine ura zgodovine, grem s Sabrino v jedilnico. Malica je.
"Oooo, kdo je danes brez najboljše prijateljice? Prav smiliš se mi!" sarkastično reče Tanja. Njene prijateljice se za njo smejijo, čeprav to sploh smešno ni bilo.
"Kaj te briga življenje drugih, ko pa še zase ne poskrbiš!" ji uporniško rečem.
Odšla je.
Sabrina pa mi takoj pove:" Od kdaj se takole uporniško odzoveš?"
Tudi sama se zamilim.
" Ne vem." rečem počasi, medtem, ko jem sendvič.
Tako dolgo sva klepetali, da sva pozabili na uro. Nato pa:
"Ojoj! Že 20 minut zamujava na glasbo!" obupano rečem.
Sabrina se stegne do mene ter pogleda na uro.
"Aamm, mislim, da si zaradi Jureta kar zmedena." pove počasi ter premišljeno.
"Ura je 20 minut DO ure glasbe." poudari.
Oddahnem si.
Ko je konec šole, pridem domov s srčki nad glavo.
Oče mi reče:
"Glej, glej, kaj pa ti tako žariš?" me nagajivo vpraša.
"Ah nič, nič! Le... No.. Samo dobila sem odlično idejo. Nič drugega" hitro povem, ter si pri tem poizkušam predstavljati, da mi oče verjame.
Grem v svojo sobo. Vzamem šopek rožic ter šolsko torbo.
Odpravim se na poti do Sare, ki je danes zbolela.
Ko pridem, jo pozdravim:
"Živjo, Sara! Si bolje?" jo počasi ter potiho vprašam.
"(zakašlja)Ja, malo pa." mi odgovori. Hudo mi je, ker vidim, da ni nič bolje. Še vedno je zeloo bolna.
"Izvoli, tukaj imaš šopek rožic od mene. Na poti iz šole sem ti jih nabrala" rečem z mirno krvjo, kot bi bila mama, čeprav me v srcu boli.
"Ooo, hvala tii! Si najboljša BFF v galaksiji! Človek si ne more predstavljati boljše!" mi z bolnim glasom odvrne.
Povem ji, kaj smo danes delali v šoli.
Nato pa ji še vzhičeno povem, kaj se je danes zgodilo za Juretom.
"Waw, bravo, čestitke!" mi pove. Njene oči so kot, da bi pravkar umrla(ampak ni), smehljala pa se je kot Lucie, moja mlajša sestra. Kar malce smešno.

Heej.
Tukaj je nov del! Upam da vam je všeč, in mogoče še danes napišem novega! LIKE, komentirajte in se naročite name(če se še niste), da boste obveščeni, ko pride nov del! Se beremo!
lp,
Billie#13
lp,