Lara je vedno imela rada svoje jutranje poti v šolo. Vsak dan je zgrabila torbo, ki jo je nosila na ramenih, in korakala po poti, obdani z drevesi in cvetlicami. A danes je bilo nekaj drugače. Ko je torbo prijela, se ni zgodilo nič, kar bi pričakovala. Namesto da bi jo nosila, jo je torba potegnila vase, kot nekakšen magnet. Lara je zaslišala rahlo škripanje in nenadoma se je znašla v popolnoma drugem svetu.

Vse okoli nje je bilo popolnoma obratno. Ceste so se zvijale v zrak, hiše so visele nad njeno glavo, vetrovi pa so pihali navzdol, kot bi vlekli zemljo v nebo. Drevesa so rasla z glavo navzdol, njihove korenine so se ovijale okoli nevidnih silnic, ki jih Lara ni mogla videti. Ptice so hodile po tleh, medtem ko so živali letale, kot da bi si bile zamenjale vloge. Lara je obstala na mestu in pogledala okoli sebe. Ni mogla verjeti svojim očem. Vse, kar je poznala, je bilo obrnjeno.

Naenkrat se je pred njo pojavila mama. Ni hodila po tleh, temveč je lahkotno plezala po stropu. Njeni lasje so plavali v zraku, kot bi bili del tega nenavadnega sveta. "Lara," je rekla s svetlečim nasmehom, "dobrodošla v narobe svetu."

Lara je stisnila torbo, ki je zdaj lezla za njo, kot bi imela lastno voljo. "Kaj to pomeni, mama?" je vprašala, prepolna zmedenosti. "Kjer vse, kar poznaš, postane izziv in vse, kar misliš, da je pravilno, postane napačno."

Mama je počasi pristala na tleh in korakala proti njej. "V tem svetu ni preprostih pravil. Če hočeš uspeti, moraš sprejeti to, kar te obdaja. Zavedaj se, da tukaj čas teče drugače, in tvoja naloga je razumeti, kako lahko obrneš stvari nazaj v svoje življenje. Poglej okoli sebe. Kaj vidiš?"

Lara je pogledala okoli sebe in opazila nekaj nenavadnega. Na tleh ni bilo običajnih predmetov. Namesto tega so bile knjige, ki so plavale v zraku, ure, ki so kazale čas v preteklosti, in drevesa, katerih korenine so se raztezale proti nebu. "Vse je narobe," je tiho rekla Lara, a nekaj v njenem srcu ji je šepetalo, da mora to sprejeti. "Kako naj obvladam vse to?"

Mama ji je pokimala. "Ko stopiš v ta svet, moraš pozabiti na preteklost in sprejeti obratnost. Vse, kar si mislila, da je prav, je lahko narobe. In vse, kar si mislila, da je napačno, je lahko prav. Torej, Lara, kako boš našla pot?"

Lara je vedela, da nima izbire. Začela je hoditi po tej nenavadni poti, skupaj z mamo. Vsak njen korak je imel nasproten učinek. Če je šla levo, je šla desno. Če je gledala navzgor, je gledala navzdol. A namesto da bi bila zmedena, je čutila, da vsaka napaka, vsak obrat, prinaša novo spoznanje.

Nekega trenutka sta prispeli do velikega uganka, napisanega na steni: "Da bi se vrnili v preteklost, morate najprej obrniti prihodnost." Lara je v trenutku dojela pomen. "Morda," je pomislila, "moram obrniti vse, kar sem vedela, da bi šla naprej."

Ko sta skupaj z mamo reševali uganko, je Lara začela razumevati, da v tem svetu ne gre za pravilnost, ampak za zaupanje v spremembe in obrate. Kmalu sta našli pot, ki je začela spreminjati vse okoli nje – svet je začel obračati nazaj, vendar z novim pogledom, z novim razumevanjem. Lara je spoznala, da je narobe svet pravzaprav svet neskončnih možnosti, v katerem moraš biti odprt za vse spremembe.

Ko sta zapustili ta svet, je Lara vedela, da bo vsak dan, ki bo v njenem svetu ponovno običajen, poln novih načinov gledanja nanj. "Včasih," je rekla mama, "moramo biti pripravljeni na obrate, da bomo lahko šli naprej."