Pisalnica
*b* BROKE *b*
Sovražim ga. To je edina stvar, na katero pomislim ko ga zagledam. Ko vidim tiste lešnikove oči in blond lase, ki mu štrlijo na vse strani. Drugače povedano, ima na glavi sračje gnezdo. Pa njegovo ime! To je živa katastrofa! Kdo na tem svetu bi dal otroku ime Andrew?! Zveni tako kraljevsko in egoistično. No pa saj se tako tudi obnaša... Vendar zakaj? Zakaj ga tako sovražim? Morda zato ker me ima za čudakinjo? Ker me na šolskih hodnikih spotika? Ali zato ker me enostavno ne spusti z oči, ko sem v njegovi bližini? Res nevem zakaj ampak enostavno ga sovražim. Tako bo ostalo in pika! No dovolj nakladanja o njem. Naj se vam predstavim. Ime mi je Broke, in sem popolnoma navadna 16 letna najstnica. Hja nekaterim malce smešno ime, vendar je zame edinstveno. Imam mlajšo sestro Betty in mlajšega brata Nicka, ki sta dvojčka. Stara sta 9 let, vendar se včasih obnašata kot petletnika... Skratka. Obiskujem gimnazijo in sem zelo uspešna dijakinja. Mislim da celo najuspešnejša v celem drugem letniku. Ima pa to tudi slabe lasnosti... Zaradi mojega uspeha nimam veliko prijateljev, razen moje bestičke Amy. Pa tudi pri Amy se včasih vprašam če je zares moja prijateljica. Mislim, saj je prijazna, vendar ji nemorem zaupati popolnoma vsega. Pa še en razlog zakaj ne more biti moja prava prijateljica. Tisto sračje gnezdo, ki se imenuje Andrew je njen bratranec. Kdo ve kaj vse si povesta
*b* ANDREW *b*
Ne maram je. Travnatno zelene oči in čokoladni lasje, ki ji v valovih padajo na ramena. In njeno ime... V resnici ji kar dobro pristaja. Broke. Z drugim imenom piflarka. Ali pa čudakinja. Morda pa čudaška piflarka? Pa vendarle? Zakaj jo imam za čudakinjo? Zakaj jo na šolskih hodnikih spotikam? Zakaj ves čas ko je v moji bližini strmim vanjo kot da sem prikovan na šolsko klop. Tudi sam ne vem odgovorov na ta vprašanja. Enostavno so prezapletena... No zdaj pa da se vam predstavim. Sem Andrew in sem popolnoma navaden 16 letni najstnik. Imam starejšo sestro Bianco. Stara je 20 let. Včasih, no v resnici več kot včasih je zares nadležna. Najina starša sta ločena. Jaz živim pri mami, sestra v najemniškem stanovanju, o očetu pa ni ne duha, ne sluha. Imam pa sestrično po mamini strani. Ime ji je Amy in je najboljša prijateljica tiste piflarke. Tiste čudakinje. Pa tudi če si nočem priznati mi je Broke čisto malo všeč. Čisto malo, ampak ravno dovolj da mi je...
***
Ja vem. Spet nova zgodba. Ampak pač ne vem kaj naj delam zato se pač malo kratkočasim s pisanjem... :blush: Kot vedno mi svoje mnenje sporočite v komentarje
Kr ena
Sovražim ga. To je edina stvar, na katero pomislim ko ga zagledam. Ko vidim tiste lešnikove oči in blond lase, ki mu štrlijo na vse strani. Drugače povedano, ima na glavi sračje gnezdo. Pa njegovo ime! To je živa katastrofa! Kdo na tem svetu bi dal otroku ime Andrew?! Zveni tako kraljevsko in egoistično. No pa saj se tako tudi obnaša... Vendar zakaj? Zakaj ga tako sovražim? Morda zato ker me ima za čudakinjo? Ker me na šolskih hodnikih spotika? Ali zato ker me enostavno ne spusti z oči, ko sem v njegovi bližini? Res nevem zakaj ampak enostavno ga sovražim. Tako bo ostalo in pika! No dovolj nakladanja o njem. Naj se vam predstavim. Ime mi je Broke, in sem popolnoma navadna 16 letna najstnica. Hja nekaterim malce smešno ime, vendar je zame edinstveno. Imam mlajšo sestro Betty in mlajšega brata Nicka, ki sta dvojčka. Stara sta 9 let, vendar se včasih obnašata kot petletnika... Skratka. Obiskujem gimnazijo in sem zelo uspešna dijakinja. Mislim da celo najuspešnejša v celem drugem letniku. Ima pa to tudi slabe lasnosti... Zaradi mojega uspeha nimam veliko prijateljev, razen moje bestičke Amy. Pa tudi pri Amy se včasih vprašam če je zares moja prijateljica. Mislim, saj je prijazna, vendar ji nemorem zaupati popolnoma vsega. Pa še en razlog zakaj ne more biti moja prava prijateljica. Tisto sračje gnezdo, ki se imenuje Andrew je njen bratranec. Kdo ve kaj vse si povesta
*b* ANDREW *b*
Ne maram je. Travnatno zelene oči in čokoladni lasje, ki ji v valovih padajo na ramena. In njeno ime... V resnici ji kar dobro pristaja. Broke. Z drugim imenom piflarka. Ali pa čudakinja. Morda pa čudaška piflarka? Pa vendarle? Zakaj jo imam za čudakinjo? Zakaj jo na šolskih hodnikih spotikam? Zakaj ves čas ko je v moji bližini strmim vanjo kot da sem prikovan na šolsko klop. Tudi sam ne vem odgovorov na ta vprašanja. Enostavno so prezapletena... No zdaj pa da se vam predstavim. Sem Andrew in sem popolnoma navaden 16 letni najstnik. Imam starejšo sestro Bianco. Stara je 20 let. Včasih, no v resnici več kot včasih je zares nadležna. Najina starša sta ločena. Jaz živim pri mami, sestra v najemniškem stanovanju, o očetu pa ni ne duha, ne sluha. Imam pa sestrično po mamini strani. Ime ji je Amy in je najboljša prijateljica tiste piflarke. Tiste čudakinje. Pa tudi če si nočem priznati mi je Broke čisto malo všeč. Čisto malo, ampak ravno dovolj da mi je...
***
Ja vem. Spet nova zgodba. Ampak pač ne vem kaj naj delam zato se pač malo kratkočasim s pisanjem... :blush: Kot vedno mi svoje mnenje sporočite v komentarje
Kr ena
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Tvoja zgodba je precej zanimiva. Zdi se mi, da imaš dober koncept s kontrastom med Broke in Andrewom, kar omogoča raziskovanje različnih čustev in pogledov na svet. Njihova notranja konflikta in nasprotja dodajata dinamiko in globino zgodbi. Obožujem način, kako oba lika izražata svoja čustva in mnenja o drugem, kar ustvarja zabaven in napet ton.
Všeč mi je, kako si pokazala notranje misli in občutke obeh likov, kar bralcem omogoča, da se povežejo z njima. To pomaga pri razumevanju njunih dejanj in reakcij. Morda bi bilo koristno raziskati tudi, kako se njuni konflikti razvijajo skozi zgodbo in kako se njuni odnosi spreminjajo. Na splošno pa je zgodba obetavna in ponuja veliko možnosti za nadaljnji razvoj. Torej je res dober začetek. :slight_smile:
Všeč mi je, kako si pokazala notranje misli in občutke obeh likov, kar bralcem omogoča, da se povežejo z njima. To pomaga pri razumevanju njunih dejanj in reakcij. Morda bi bilo koristno raziskati tudi, kako se njuni konflikti razvijajo skozi zgodbo in kako se njuni odnosi spreminjajo. Na splošno pa je zgodba obetavna in ponuja veliko možnosti za nadaljnji razvoj. Torej je res dober začetek. :slight_smile:
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
o woww, res dober začetek! me prav zanima kako se bo razpletlo
maš spremljevalko zgodbee<33:wink:
hearts
maš spremljevalko zgodbee<33:wink:
hearts
0
Kr ena (to lazy da bi se prijavla)
Hvala ti <33
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Hej! Sem prebrala 1. del in mislim, da je res super. Edino, kar me ponavadi moti pri večino zgodbah, je to, da vsi na začetku svoje like pač predstavijo... Mogoče bi bilo bolje, da to nekako dodaš brez predstavljanja, samo povem :) Ker če prebereš moje zgodbe, boš videla, kako sem prišla do vseh podatkov mojega lika (brez predstavljanja na začetku). No, saj ne pravim, da je tvoja zgodba slaba, pač res je super zanimiva, ampak edino to je, kar mene pogosto moti. Drugače pa še enkrat: Tvoja zgodba je res super, popolna, zanimiva! <33
Lp,
MM12<33
Lp,
MM12<33
1
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
kdaj misliš nov del objavt:rage::rage::rage:
0
kmijm
Girl please chill. Nov del pride najverjetneje jutri, po možnosti danes, se bom potrudla. (pa upam da ti je zgodba všeč)
Moj odgovor:
volkulca
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
osamljenost?
hej!
sem trinajst letnica in vem da se marsi gdo kdaj počuti osamljeno ter da imajo tudi drugi podobne probleme.
pri meni v družini ter šoli ni ravno "lepo".
trudim se izboljšati kot oseba ločiti zasebni svet in družbeni svet se pravi dom od zunanjoosti.probavam ne omenjat simpatije,družinskih problemov...
enostavno se nikoli nisem smela razkriti do konca.
trudim se ne biti nesramna "kača".že okoli leto sem res do ušes zajubljena in simpatija to ve.probavam mu ne tečnarit in to sem pogumnejše dekle ki si upa pristopiti do osebe.a moji pogledi nanj postajajo vse bolj boleči dolgi in usmiljeni,saj se zavedam da ga nikoli nebom zares imela ne kot prijatelja ne kot kaj več.
v družbi se trudim ostati ter imeti prijatelje a vse postaja boleče saj v malih stvareh opažam da nebom nikoli del njih.imam prijatelja ,ki je ves čas nasilen (po telesu imam tudi nekaj modric..),nikoli me ne počakajo po končani uri ne opazijo da me ni bilo v šolo... tako kot to počejo med sabo.
zadnjih par dni je bila ena prijateljica iz družbe tudi direktna zakar ji nemoram zamerit.pred vsemi mi je rekla da svoji simpatiji nebom nikoli všeč saj me niti ne opazi.(ker se je to da sem vanj razvedlo po šoli)-)danes pri pouku je prijateljica edela zraven mene drugo dekle je bilo eno "tistih punc" v največji tišini sta se naglas začeli pogoarjati o moji simpatiji in meni češ da je enkrat rekel da nikoli nebi bil z mano ker sem grda in tečna.poudarile so da enako mislijo tudi same.
s tem da simpatija ne čuti enako sem se že sprijaznila enostavno azumem ter nemorem poagati.a direktnost sošolk me je prizadela bolj kot bi si dovolila.boli me obnašanje "družbe".ljudje po hodnikih šole me vedno zmerjajo.doma je vsakič težje.in enostavno so nekateri pretekli spomini ter travme ponovno prišli na površje.
se še kdo kdaj tako počuti?
kaj takrat narediš?
kako dojemaš te situacije?
kako se najdeš?
sem trinajst letnica in vem da se marsi gdo kdaj počuti osamljeno ter da imajo tudi drugi podobne probleme.
pri meni v družini ter šoli ni ravno "lepo".
trudim se izboljšati kot oseba ločiti zasebni svet in družbeni svet se pravi dom od zunanjoosti.probavam ne omenjat simpatije,družinskih problemov...
enostavno se nikoli nisem smela razkriti do konca.
trudim se ne biti nesramna "kača".že okoli leto sem res do ušes zajubljena in simpatija to ve.probavam mu ne tečnarit in to sem pogumnejše dekle ki si upa pristopiti do osebe.a moji pogledi nanj postajajo vse bolj boleči dolgi in usmiljeni,saj se zavedam da ga nikoli nebom zares imela ne kot prijatelja ne kot kaj več.
v družbi se trudim ostati ter imeti prijatelje a vse postaja boleče saj v malih stvareh opažam da nebom nikoli del njih.imam prijatelja ,ki je ves čas nasilen (po telesu imam tudi nekaj modric..),nikoli me ne počakajo po končani uri ne opazijo da me ni bilo v šolo... tako kot to počejo med sabo.
zadnjih par dni je bila ena prijateljica iz družbe tudi direktna zakar ji nemoram zamerit.pred vsemi mi je rekla da svoji simpatiji nebom nikoli všeč saj me niti ne opazi.(ker se je to da sem vanj razvedlo po šoli)-)danes pri pouku je prijateljica edela zraven mene drugo dekle je bilo eno "tistih punc" v največji tišini sta se naglas začeli pogoarjati o moji simpatiji in meni češ da je enkrat rekel da nikoli nebi bil z mano ker sem grda in tečna.poudarile so da enako mislijo tudi same.
s tem da simpatija ne čuti enako sem se že sprijaznila enostavno azumem ter nemorem poagati.a direktnost sošolk me je prizadela bolj kot bi si dovolila.boli me obnašanje "družbe".ljudje po hodnikih šole me vedno zmerjajo.doma je vsakič težje.in enostavno so nekateri pretekli spomini ter travme ponovno prišli na površje.
se še kdo kdaj tako počuti?
kaj takrat narediš?
kako dojemaš te situacije?
kako se najdeš?
Obvestila
12.3.2026
NAPAČNO ZVEZAN MARČNI PIL
Žal se je v tiskarni, kjer se tiska Pil, tokrat malo zapletlo. Če ste med tistimi, ki so dobili »pokvarjen« Pil, pišite na revije@mladinska-knjiga.si ali pokličite na 080 12 05. Poslali vam bomo novega.
Uredništvo Pila
Vprašanje
Si naročen na Pil samo zaradi tekmovanja v Veseli šoli?
Ne tekmujem v Veseli šoli, jo pa preberem.
(52)
Vesela šola me ne zanima.
(84)
Nikako, zanima me celoten Pil in bi bil naročen tudi, če ne bi tekmoval.
(143)
Ja, naročen sem predvsem zaradi tekmovanja v Veseli šoli.
(54)
