*b* BROKE *b*
Sedim na Amyini postelji! Brskam po zapiskih za kemijo, ki sva jih napisali skupaj. Obrnem se proti Amy. V tistem trenutku pa zagledam Andrewa! Oči mi skoraj skočijo iz jamic. Tudi on me zagleda. Nasmehne se mi. "Živijo," reče, in se pri tem zareži. Pa saj ne morem verjeti! "Broke upam da te ne moti, da je moj bratranec tukaj. Kemija mu res ne gre, pa sem mu ponudila pomoč," reče Amy. "Saj je vredu," zamomljam, pogleda pa usmerim v tla. "Super, zdaj vsaj vem, da kemije ne bom padel!" se zareži Andrew, in se vrže na posteljo poleg mene. Jaz zavijem z očmi in se posvetim zapiskom. "Amy kje je tisti list, o eksotermnih kemijskih reakcijah?" jo vprašam. "O kakšnih reakcijah se pogovarjamo?" vpraša Amyin bratranec. "Andrew ne vem kako misliš narediti drugi letnik gimnazije, če pa nimaš pojma, kaj delamo pri kemiji! A spiš pri Mcnausinih urah?" Wow Amy pa še res nisem videla tako jezne.... In gospa Mcnaus je naša učiteljica za kemijo. "Relax Amy! Test imamo čez 3 dni. V tem času pa me bosta že naučili za pozitivno," se zareži Andrew. "Čakaj, čakaj kako to misliš vidve?" ga nejevoljno vprašam. "A nisi ti tukaj da mi pomagaš?" se mi posmehne. V tistem trenutku bi ga najraje klofnila. V moji glavi vre od jeze. Kako si drzne sploh pomisliti, da bi mu pomagala?! Na hodniku pa me spotika?! In potem bi mu kaz pomagala?! Ne to se ne bo zgodilo! Kdor se igra z ohnjem se opeče! "Andrew jaz ti ne bom pomagala s kemijo," odločno povem. Amy se mi nasmehne z tistim njenim hudomušnim nasmeškom, Andrew pa me presenečeno pogleda. "A ne boš mi pomagala? No potem bom pa pač padel. Amy itak nima pojma o kemiji." odvrne on z narejeno žalostjo. Iz oči mu lahko preberem da žalost igra. Takrat pa nekaj močno poči. In ta nekdo je Amy ki je ravnokar klofnila svojega bratranca. Ta se prime za skeleče lice in zastoka."Kako si drzneš z mano tako govoriti?! Kdo nima pojma o kemiji?! Da boš ostal še brez moje pomoči! Vseeno mi je če padeš! Vseeno! Briga me za tvojo prihodnost! Zdaj se mi pa poberi! Izgini!" No če sem prej mislila da je bila Amy jezna, je zdaj razkačena. Prav predstavljam si majhne oblačke dima, ki ji uhajajo iz ušes.Medtem pa se Andrew drži za skleče lice in tokrat je zares žalosten.

*b* ANDREW *b*
Lice me skeli, jezen sem na Amy, žalosten, ker vem da bim zdaj padel, in osramočen ker je to morala videti Broke. "Poberi se sem ti rekla!" nekoliko bolj mirno kot prej reče moja sestrična. Še ved o je jezna. Zelo jezna. Počasi se odmajem proti vratom, pri tem pa zašepetam, skoraj neslišno:"Amy res mi je žal, nisem tako mislil." A žal je že prepozno. Z glavo mi samo pomigne proti vratom, zato stopim iz jene sobe na hodnik. Tam malo počakam, če bi si mogoče premislila, a Amy me samo gleda, reče pa nič. Kaj hočem. Gliboko vdihnem, in se odpravim proti vhodnim vratom. Zdaj stopim čez vrata, brez da bi se obrnil. Sedem na kolo. Guma je spet prazna. F**! Zakolnem. Danes pa res nimam sreče. Hja nič. Peš bo treba. Čez pol mesta. Torej me pol mesta lahko vidi tako osramočenega. Res super. Hodim po pločniku. Pogled usmerjam v tla. Veter mi mrši lase, utrujen sem in lice me še vedno skeli. A kaj hočem. Mama ne bo prišla pome. Zdaj vem kako se počuti Broke ko jo skupaj s prijatelji spotikam in se iz nje norčujem. Česa takega ne bom nikoli več naredil. Nikoli

***
Tle je po stotih letih nov del hehe.... Hvala da si me spomnila hearts da morm napisat nov del, verejmi da sama sem skor pozabla :sweat_smile:
Upam da vam je všeč, pa da je ta del kaj daljši od prejšnjega
Lysm <33