*b*BOL(E)ČINA ISKANJA*b**i*1.del*i*
Začelo se je kot vedno, zjutraj sem vstala pojedla svoje piškotne kosmiče, ki mi jih je moja predraga mati blagovolila ponuditi le kot sladico. Presneto ta dan pač moram začeti dobro, nujno je, celo Biserki nasujem, bolj imenitne brikete in si prislužim hvaležno mijavkanje. Sprehodim se po stanovanju, ter na koncu kljub vsemu nataknem svoje čevlje, ter se odpravim ven, tedaj pa mi v oči pade živobarna revija na pragu ga Bolčine. Ona nikoli ne pusti svojih trapastih revij na svojem pragu, ker menda ona ne plačuje dodatno zato, da bi ji potem izpred praga ukradli in glede na njeno branžo interesov bi res vsak lahko kaj našel. Zavijem z očmi in previdno pritisnem na kljuko, ki pa se odpre in v nos mi ne udari moj ljubi vonj po piškotih, ampak po čistilu, pa ne njenem domačem limonino-sivkinem ne po tistem praznem, bolnišničnem, pravzaprav se je njeno stanovanje dejansko spremenilo v nekaj bolnišnici podobnega, saj je čisto prazno. Vstopim in res prazno je, nič v omarah nič pod podom, nič za tapetami. Čutim, da mi gredo kocine pokonci, pa ne že navsezgodaj zjutraj…
Z utrujenim gibom potrkam pri njeni drugi sosedi in vrata se proti vsem pričakovanjem odprejo. Vame pa se zazre ženska z jabolčno rdečimi lici, dolgo časa gleda vame in šele zdaj se zavem, zakaj sem tu.
Nadenem si svoj najlepši nasmešek in vprašam: ,,Ste danes zjutraj morda videli sosedo, ga Bolčin, visoka je in po navadi ima v laseh purana.,,
Ženska samo odkima in me začudeno pogleda, kakor, da sem jaz tista, ki je tu nora.
,,Veste dejstvo je, da je izginila in nimam pojma, kje je pravzaprav, ,, ji razložim, ker ni videti, da bi ona vedela, kaj je na liniji. Ženska me še zmeraj opazuje in nazadnje spregovori: ,, To ni bila moja malenkost. ,,,
Kako naj si pa s tem pomagam, valjda, da ni bila ona, ker če bi bila, bi iz njenega stanovanja vel vonj po piškotih, ker ga Bolčina je ženska manir vsem ponudi piškote, brez izjeme, ne pa po zemlji. Rdečeličnica pa stopi mimo mene in previdno pritisne na kljuko, najverjetneje, da si ne bi zlomila svojih predolgih nalakiranih nohtov. ,,Impresivno!,, izusti, ko obstoji na pragu, jaz pa se prerinem mimo nje in spet začnem hoditi, po stanovanju. Impresivno, impresivno, ja to je lahko reči ampak tole impresivno ne nudi nobenih razlogov, presneto. Le kdo ima toliko časa mi povejte, kdo? In niti listka papirja, drobca zemlje, nič traparija, mogoče bi mogla uporabiti Biserko, mogoče, a njen vonj se je verjetno že zgubil v tej laboratorijsko smrdeči godlji.
,, Zakaj pa ne pogledate v bolnišnico?,, zaslišim s praga.
Seveda ga Bolčina, pa v bolnišnici, pa ja de, čeprav vonj in izgled mogoče, pa to vendarle ni popolna traparija. Zlovoljno se odpravim proti vratom in zadovoljno pokimam ženski na pragu, mogoče bo pa vendarle koristna.
,,Morda bi bilo pametno obvestiti policijsko upravo, vsekakor ne menim, da bo bilo to v trenutku potrebno, vendarle po nekem času…,, začne ona razpredati.
Jaz pa se nasmehnem, policija pa ja de, kot, da bo njim uspelo, kot, da bi oni to sploh hoteli.
Zmajem z glavo ona pa me začudeno pogleda, a ko hočem priklicati dvigalo pa se oglasi: ,,Jaz grem raje po stopnicah mogoče so najino sosedo odpeljali po njih.,,
Oh bistra pa je, seveda jo opozorim naj bo pozorna na še tako male zadevice, sama pa vstopim v dvigalo in se razgledam, razen svojega odseva ne vidim ničesar. Vzdihnem in se poskusim spomniti imena svoje pomočnice, stavim, da jo je moja soseda omenila, ker ona omeni vse svoje bivše in sedanje sosede, bila je Flavia, kajneda, čudno ime zveni latinsko, stavim, da ima kakšen globlji pomen. V razmišljanju se ozrem navzgor in ugotovim, da so strop dvigala ponovno osvežili, čeprav tale rdeči križ je pa ekscesiven. Vrata pa se odprejo in zdaj s presenečenjem opazim, da je Flavia že tu, očitno stvarem ni posvečala kaj preveč pozornosti, čeprav to so stopnice.
,,Do bolnišnice greva, če se Vam, da seveda.,, ji povem, ker po letih nenavdušenih sosedov, nimam preveč upanja.
Ona pa zmigne z rameni in si samo natakne sončna očala, modro tako je vsaj noben ne bo prepoznal in ne bo ugotovil, da sva na pravi sledi, zato sledim njenemu zgledu.
Stojim pred recepcijo in poskušam zdolgočaseni medicinski sestri pojasniti, celo situacijo, ona pa me stalno prekinja z opozorili o tem, da je ga Bolčina zamudila že ne vem kateri pregled in da ko jo bom našla naj jo opomnim. Česar seveda ne bom naredila, Bolčina namreč ne prenaša, če omenim gastrologijo, celo njen puran na glavi se nasrši in potem ne govori z mano cel teden. Flavia na moji strani pa deluje nekoliko zgroženo, verjetno tudi ona ni preveč naklonjena gastrološkim preiskavam.
To je bila očitna izguba časa, grdo pogledam bolnišnico medtem pa moja sopotnica odpre usta: ,, Morda bi pa, vendarle, morali obvestiti uradnike, če je tu ni, saj ne, da bodo v trenutku prižgali rdeče luči in to, toda…,,
Spet vleče na plano to policijo, ko bi ji vsaj lahko razložila, da bi se nehala truditi. Rdeče luči, ne spomnim se kdaj bi jih nazadnje prižgali za njo, te rdeče luči. Misli se mi ustavijo in ozrem se na zaskrbljen rdečeličen obraz sotrpinke, rdeč kot jabolka, kot, kot križ na strehi dvigala. Križ na strehi dvigala! Obraz se mi razsvetli in pomignem ji, oh sem vedela, da mi bo v pomoč, pri teh rečeh se ne motim. Ona pa sledi in nekaj govori o tem, da je to pametno, ker mogoče se je že vrnila in, da sva zagnali paniko za prazen nič in če pa to ni res naj, pri policiji raje pustim, da govori ona, ker da nekaj, nekaj, nekaj. Ne poslušam je več in pred blokom potem ko spretno preskočim lužo, nakar ona skoči, čez najbolj širok del, očitno rabi veliko telovadbe, jaz pa rabim odgovore zato jo samo poprimem za roko in jo potegnem za sabo, ter se napotim direktno v dvigalo.
,,Vidite!,, navdušeno rečem.
,,Vidim kaj?,, odgovori ona in z tresočim glasom, reva križ je mogoče res strašljiv v tej krvavo rdeči barvi.
,,Križ vendar! Mar ga vidite narisan je na stropu, kar pomeni, da morava iti gor.,, ji navdušeno razložim, ona pa me še naprej gleda s nekim nedoločljivo zmedenim pogledom.
:black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square::black_medium_square:
Le kaj bosta damici našli na strehi?
Upam, da vam je bila ugodba všeč, konstruktivna kritika pa je tud dobrodošla :sparkling_heart:.