4. Poglavje

Minila sta že dva tedna, odkar je dobila pošiljko. Od takrat, ni dobila ničesar več.

Od takrat se je vse skupaj že malce pomirilo. V ponedeljek je Ethan spet prišel v šolo, a mu sošolci in sošolke niso več pustili, da bi se družil z Viki. Sta se pa zato po šoli ves čas družila, zato je Viki o pismih in pošiljki, ki jih je dobila, lahko razmišljala le zvečer in v šoli.

Vendar je bila radovednost v njej vedno večja, zato je v soboto zaboj z revolverjem spravila v nahrbtnik in odšla od doma nekam, kjer bi ga lahko preizkusila. Teta je šla ravno po nakupih in, ker se ji ni dalo ukvarjati z upirajočo se nečakinjo, jo je pustila kar doma.

Viki je dobro vedela kam gre. Mesta kot je London, so namreč polna zahrbtnih ulic, kjer se zbirajo ulične tolpe. Viki je odšla v najbližjo tako. Tam je bil že pripravljen smetnjak, na njem pa tri pločevinke. Pripravila je revolver in namerila. Pojma ni imela, kako vse to zna, a bilo je čisto možno, da je kaj takega že videla v živo. Ustrelila je prvič in zadela pločevinko. Drugič prav tako. Pripravila se je že, da bo ustrelila še tretjič, ko je za sabo zaslišala raskav glas: »Opa, kaj pa imamo tukaj?« Za njo se je zbrala cela ulična tolpa imenovana 'Ulični Pirati'. »Mhm, dobro rokuješ s tole mašinico. Kje si jo dobila?« jo je ogovoril njihov vodja. Viki se je odločila, da bo najbolje, če mu tega ne pove. Poleg tega, še sama ni točno vedela od kod je revolver. »Ne povem,« je končno zarenčala. »Tudi prav,« se je njihov vodja delal užaljenega. »Vseeno se nam lahko pridružiš.« V znak dobrodošlice je odročil roke. »Ne,« je bila kratka Viki. Izraz na njegovem obrazu se je pomračil. »Potem nam pa daj revolver.« »Zakaj?« Viki ni popustila. »Ker to orožje ni za take majhne punčke kot si ti.« »Tudi ni za take bandite kot ste vi!« »Zdaj si pa že malo preveč upaš,« je siknil skozi zobe in si popokal členke na prstih. »Kdo ima v rokah napet revolver?« ga je izzivalno vprašala ter ga prebodla z ledenim pogledom. »Oba,« ji je odgovoril in še sam na plano povlekel revolver. »Mimogrede, kdo sploh si, da si me upaš takole izzivati?« jo je vprašal medtem, ko sta merila eden v drugega. »Viki Woods sem in na tvojem mestu bi se raje umaknila. Resno mislim.« Med ostalimi člani tolpe je završalo. Vsi so se umaknili na stran. Vsi so namreč poznali priimek Woods. »Pa ne, da je se bojite?« se je porogljivo zarežal njihov vodja. Takrat pa – BUM!! Metek ga je zadel v trebuh. Zatulil je in se zgrudil na tla.

Viki se je začelo vrteti, v ušesih ji je razbijalo. Videla je, kako ostali člani Street Pirates Gang hitijo na pomoč svojemu vodji medtem, ko kličejo reševalce in policijo. Nekdo jo je celo slikal. Hitro je pospravila orožje in stekla stran. Kako je lahko to storila? Kako je lahko nekoga ustrelila? Še v tistem pismu je jasno pisalo, naj pospravi revolver do konca jeseni! To bo čez dva tedna …

Domov je prišla ravno na kosilo. Samo odštevala je minute, kdaj bo pozvonilo na vratih. In to se je res zgodilo ravno, ko sta pojedli kosilo in vse pospravili. Teta je šla odpret vrata. Tedaj je Viki začudeno ugotovila, da ima na ramenih še vedno svoj nahrbtnik. Ko je Aida odprla vrata, je pred svojo hišo zagledala peterico policistov. Takrat se je mimo prerinila njena nečakinja in stekla dol po ulici. Nekaj časa so vsi – Aida in policisti – le nemo stali, nato pa so jo začeli klicati. Viki se ni ozirala na njihove klice. Samo tekla je, čeprav ni vedela kam. Ko bi se le jesen že končala! Takrat se ji bo vse razjasnilo. Naenkrat se je v nekoga zaletela. Bila je postava, malce višja od nje, odeta v dolg, črn plašč in pokrita s kapuco. Prijela je Viki za zapestje in jo odvlekla za sabo. Odvlekla jo je točno v tisto ulico, v kateri je nedolgo nazaj streljala. »Tu si nekoga ustrelila, mar ne?« se je oglasila postava, zdaj je vedela, da je to dekle. »Kaj te to briga!« ji je odrezavo odvrnila Viki. »Pa smo ti lepo napisali, da ga spravi, saj ga do konca jeseni ne boš rabila!« Zdela se je precej jezna. »Ostani tu!« ji je zabičala, nato pa v roke vzela Walkie Talkie in se začela pogovarjati z nekom na drugi strani: »V redu je, Zed imam jo … Upam, da nisi predaleč … Ja, ja, vem … Bi lahko že prišel?! … OK, čavči …«

Nato se je spet obrnila proti Viki in jo spet grobo prijela za zapestje. »Nahrbtnik!« je zarenčala in Viki ni imela druge izbire kot, da ji ga da. Dekle je pobrskalo po njem. »Hm … neumno, a hkrati pametno …« si je mrmralo v brado. Naenkrat je Viki za seboj zaslišala korake. Bila je še ena postava odeta v črno. Ko je pricapljala do njiju, si je snela kapuco. Bil je plavolas fant modrih oči, star kakih petnajst let. »Ah, daj no, Kai, zakaj te Viki ne bi smela videti? Saj sta vendar sošolki …« »Pššššt!« ga je ostro utišalo dekle, a si je vendarle snelo kapuco. Te dolge, svetle, skoraj bele lase, ki so tedaj pokukali na plano, bi Viki prepoznala kjerkoli. »Hester?!« je glasno osupnila. »Pššššššt!!« je še glasneje zahreščala Hester. »Od sedaj naprej bom zate Kai!« Nato si je izmenjala pogled s fantom. »Jaz sem Zed, njen bratranec,« je na hitro zdrdral.

Hest … Kai je pogledala Viki globoko v oči. »Par stvari morava razjasniti. Recimo, kaj je z vsemi temi pismi, pošiljko in DCG – jem.« Naredila je kratek premor, kot bi hotela, da si Viki vse dobro zapomni. Nato je nadaljevala: »Tvoja starša sta veliko bolj, hm … pametna, kot si verjetno misliš. Povsem na skrivaj sta ustvarila tolpo DCG – Dark City Gang. Ob koncu jeseni načrtujeta veliki pobeg. Selili se bodo prav na celino, nekam v Srednjo Evropo. In poleg sebe želita imeti tebe, Viki. Moja sestra gre z njimi in me je prosila, da kaj več izvem o tebi in ti puščam sporočila. Vendar si na koncu, seveda, vse zafrknila! Sedaj smo pa v zosu …« »O … oprosti,« je Viki komaj iztisnila iz sebe. »Ni tako hudo, no,« se je vmešal še Zed. »Če te dovolj dobro zakrinkamo, te ne bodo našli. Zadnja dva tedna lahko preživiš pri nas, imamo prosto sobo. Ne skrbi, vsak pravi načrt ima še vsaj ducat rezervnih, tudi ta, zato smo že pripravljeni.« »A – ampak, kaj, kako, kdaj, kje …?« Viki se je počutila kot riba na suhem. Ničesar ni razumela. »Če vaju moti ali ne, jaz grem, na današnji nastop z navijačicami se moram pripraviti,« se je oglasila Kai in odvihrala stran.

»Glej, Viki, nimava več veliko časa. Če nočeš, da te ujamejo in če hočem izpeljati načrt, moraš z mano!« je bil nestrpen Zed. »brez skrbi, vse se ti bo še razjasnilo.« Viki je globoko vdihnila. »Prav,« je naposled rekla in si potegnila kapuco čez glavo. Zed jo je prijel za zapestje ter jo odvedel za sabo.

Epilog

Viki Woods so po tistem še dolgo iskali. A našli je niso ne žive, ne mrtve. Dva tedna po njenem izginotju, se je zgodil veliki pobeg iz zapora. Indigo in Lauren Woods sta skupaj s še osemnajstimi drugimi zaporniki pobegnila, neznano kam. »Kaj sledi?« se vsi sprašujejo. Je morda oboje povezano? Viki je namreč njuna hči. Zakaj in kako se je vse zgodilo ne vemo. Vemo pa, da se je zgodilo jeseni. Je morda jesen tisti usodni letni čas? Bi nas rada s svojo lepoto, prečudovitimi živimi barvami, okusnimi plodovi in ugodnim vremenom zavedla? Za sprehajanje v naravi in hojo v hribe je najlepša, a morda bi jo morali vzeti kot svarilo. Svarilo pred zimo, ki je predvsem našim prednikom, pa tudi nam, pomenila veliko nevarnost. Res, vse v naravi se zgodi z razlogom in tudi jesen ima svojega. Morda jih ima celo več. Vedeti pa moramo tudi, da je v vsaki dobri stvari nekaj slabega – in seveda obratno.
___________________________________________________________
Hejhoj! Za vami je četrti in zadnji del zgodbe Le še jesen! Malce prepozno sem jo oddala, ampak nič za to. Srčno upam, da vam je všeč:innocent:. Če so notri kake slovnične in druge napake, vas prosim, da mi to sporočite v komentarjih, da jih popravim, saj sem tale del precej na hitro natipkala. V komentarje mi tudi sporočite vaše mnenje o zgodbi, če vam je všeč, pa stisnite lajk:heart_eyes:. Prosim povejte, kakšna se vam zdi jesen? Meni osebno, je kot letni čas najljubša (pri tem moramo upoštevati dejstvo, da se jeseni ne vrnemo v šolo, ampak smo že v šoli:stuck_out_tongue_closed_eyes:).
Zdajle, ko sem to zgodbo končala se spet lahko posvetim Skrivnostnemu otoku (razen, če res želite, da napišem nadaljevanje te:thinking:). Zdajle pa bom nehala s tem pozdravom, da ne bo ratal daljši od zgodbe:sweat_smile:.


Lep jesenski pozdrav,
muca Zajči:smile_cat::maple_leaf::leaves: