LOUISE
Zadnje čase je opažala, da se Claire nekam čudno vede. Zdelo se je, kot da jo nekaj muči. Ni imela apetita za borno hrano, pogosto se je zapirala v sobo in komaj je odhajala na delo. Bila je molčeča in zaprta vase. Tudi Louise je skrbelo, kaj bo, saj ne morejo tako živeti do konca življenja, a zdelo se ji je da je pri sestri nekaj več. Nekega popoldneva je odšla do sobe svoje svetlolase sestre. Potrkala je in vstopila. Claire je ležala na postelji in brala, zraven nje pa je bil njen telefon.
"Živijo sestrica." jo je pozdravila.
"Hmm." je v odgovor zamrmrala Claire.
"No kako razmetano imaš" je rekla Louise in začela pospravljati po njeni sobi. Mlajša je le zavila z očmi. Louise je njen telefon položila na obtolčeno nočno omarico in naprej pospravljala. Čez nekaj trenutkov je Clairin telefon zacingljal. Na ekranu je pisalo: da je tvoj oče živ. Sestri sta se le spogledali.
CLAIRE
"Kaaaaaaj?" je pobuljila Louise. To je torej vedel ta neznanec. A mu sploh ni verjela. Njen oče je bil mrtev, umrl je v nesreči. Ali pa se je uspel rešiti, ga je kdo še pred nesrečo ugrabil? Ničesar ni vedela. V resničnost jo je premaknilo sestrino stresanje.
"Si ti zaspala ali kaj? Nekaj sem te vprašala."
"Aja, kaj pa?" se je hotela odkupiti Claire.
"Vprašala sem te kaj je s tem?" Claire res ni vedela.