Šla sem nazaj v dnevno sobo. Tam je ležal Nejc in gledal grozljivko. »Zakaj si moral prej pojesti prav vsa sladoled?« sem ga naveličano vprašala. »Ker sem ga lahko!« Njegov odgovor je bil prav takšen, kot sem ga pričakovala. Odrezav in nesramen. Kmalu se je oglasil Maj, ki je skupaj z Miho, tiščal glavo v neko enciklopedijo. »Ali se vidva zavedata, kako škodljive so nekatere snovi v sladoledu, na primer…« »Ja Maj, vsi vemo, da bomo zaradi sladoleda umrli.« Ga je prekinil Nejc. Zavila sem z očmi. Nekaj časa je nato v dnevni sobi vladala tišina, če si izvzel zvoke iz filma. »Hej, a veste, da imamo neko novo prfokso za slovenščino. Lahko bi bila manekenka.« je rekal Nejc. »Videl sem jo, ko sem šel iz šole. Kot barbika izgleda.« je rekel Blaž, ki se je prikazal na vratih. Zavzdihnila sem. Prav Blaž je imel punco, ki je izgledala kot barbika. Lina je bila visoka, suha blondinka z modrimi očmi in frfotajočimi trepalnicami. Večje koze človek ne najde na zemlji. »O čem se pogovarjate?« Jan se je naslanjal na odprto okno. Prijel se je za okenski okvir in skočil v sobo. Ko enkrat živiš v hiši z štirimi pubertetniškimi brati se nenadnih prihodov navadiš. Jan pa me je presenetil, saj bi moral biti sedaj v študentskem naselju v Ljubljani. »Kako to, da si tu?« sem vprašala. »Hotel sem vas obiskati, ker je prvi šolski dan.« je rekel. »Je Maja s tabo?« je vprašal Nejc. Maja je bila Janova punca. Za razliko od Line je bila Maja super. Nejc jo je oboževal, ker mu je nosila sladkarije. »Ne. Uči se.« je rekel Jan. Takrat je pozvonilo.
Tako, tukaj je nov del! Malo je krajši, ker imam v naprej napisane dele po tri wordove strani in objavljam samo izseke, zato je danes prišlo tako. Upam, da vam je všeč!