Vsaki je uspelo priti do svoje šolske omarice. Moja omarica je kar nekaj metrov oddaljena od Alicine, zato stopim korak hitreje da bova usklajeni. Čevlje pospravim v omarico in vzamem stvari, ki so potrebne za pouk. Nato se skupaj z Alice odpraviva v drugo nadstropje. Naša šola je kar velika… Ima tri nadstropja in več kot šestdeset učilnic. Vsaka učilnica je namenjena nečemu drugem. So pa tudi učilnice, ki nimajo pomena. Takšnih ne uporabljamo. So pa zelo priročne za 'špricanje pouka'.
V drugem nadstropju se ne gnete kaj veliko učencev kot običajno. Vse je prazno… Saj nisva spet zamudili? Pogledam na svojo ročno uro. »Sranje! Pred desetimi minutami je zvonilo!« Stečeva po dolgem tihem hodniku. »Štopla naju bo ubila!« Sem stokajoče pripomnila. Ustaviva se pred učilnico za zgodovino. Srce mi hitro bije, ker sem spet zamudila. Alice je vseeno. To se ji vidi že v očeh. Ne upam si potrkati na vrata. Alice me porine od vrat in moje delo, prevzame sama v sovje roke. Potrka tako glasno da kar trznem. Srce mi že skoraj plane iz prsi. Alice odpre vrata. »Se opravičujeva za zamudo, pri zobozdravniku sva bili!« Vstopiva v učilnico in zaprem vrata. Učiteljica hodi proti nama. »Obe?«
»Nisem imela prevoza zato me je Sameena mama peljala. Promet je bil in zato sva tudi malo zamudili.« Učiteljica prikima. »Malo? Zamujata točno trinajst minut! Usedita se in odprita delovni zvezek na strani osemnajst! Peta naloga!« Obrne se na peti in odkoraka do table. Sovražim njeno natančnost. Usedeva se vsaka na svoj konec. Učiteljica naju je ne dolgo nazaj razsedla, ker sem si od Alice izposodila radirko. Vržem torbo po tleh in učiteljica se nemudoma obrnila. Sovražila je kakršen koli zvok v učilnici. »Greenova! Zadnjič te opozarjam!« Prikimam in molče sedem na stol. Ne slišno odprem zadrgo na torbi. Vzamem zvezke in jih počasi in tiho položim na šolsko klop. Odprem na strani osemnajst in preberem besedilo o Grških mitih. Nato pogledam peto nalogo, ki je imela dvanajst praznih vrstic. Ko preberem navodilo se mi kar zvrti v glavi. Obnova tega besedila?! Resno?!
Vzamem nalivno pero. Na prazno črto zapišem: STARI GRŠKI MITI. Ta učiteljica nam definitivno nalaga preveč dela! Štopla jo kličemo zato, ker je tako mala. Ima kratke rdeče lase. Na njenem čelu pa visi gost fru fru. Njene oči so vedno bile polne zelenega besa. Redko kdaj se smeji. Samo muči nas. Njen stil je čisto za nič! Hodi kakor da je politik. Njena oblačila so zmeraj črno bela. Le za božič se obleče v rdeča oblačila, ki ji pa kar pristajajo.
Začnem pisati obnovo besedila. Učiteljica se sprehaja sem in tja po razredu in kuka v naše zvezke kaj zapisujemo. Na polovici obnove si samo želim da bi bilo že konec te ure! Vse Grške bogove znam že na pamet. Naj bi se jih učili v šestem razredu. Ne spomnim se ničesar… Zaradi moje nesreče, ki sem jo imela prejšnje leto. Začnem razmišljati kaj se je sploh zgodilo.
Starša sta mi povedala da sem na prehodu za pešce padla in v tistem trenutku je pripeljal avto in voznik me ni opazil. Povozil me je in pristala sem v bolnišnici. Morala sem hoditi na terapije da so me pozdravili. A zdravljenje mi ni povrnilo spomina. Zato sta me starša prepisala na novo šolo. Tukaj imam status bolnika z posebnimi potrebami. (Ker se ne spominjam ničesar kar smo se učili včasih.) Zato imam različne razlage in utrjevanja znanja. To mi kar veliko učencev zavida, ker nimajo takšne priložnosti za boljše razumevanje… »Gospodična Green!? Zakaj ste nehali pisati? Mislite da ste končali? Boste prebrali kaj ste napisali?!« Odkimam in se poskušam opravičiti učiteljici, a vzame moj delovni zvezek. »Pa preberimo razredu kaj ste napisali!« Nasmehne se z njenim najbolj zlobnim nasmeškom. Začne brati moje zapiske. Bili so pravilni a niso bili dokončani. Vrne mi zvezek. »Še enkrat se naj ponovi…«
»Da, učiteljica!« Molče nadaljujem svojo obnovo in ne mislim več na svojo nesrečo… Ko je končno ure konec Alice stopi k meni ko stvari še zlagam v torbo. »Kako je zabita je ta štopla!« Tiho jo pogledam. Samo prikimam in se spraviva iz učilnice. »Kaj pa imamo sedaj na urniku?« Razmišljam. Že kakšen mesec je po poletnih počitnicah… Morala bi vedeti kaj se dogaja… »Mislim da glasba…« Nisem prepričana a opazim da par najinih sošolcev hodi v pritličje. Alice poskoči od veselja, saj je glasba njen najljubši predmet. Meni je všeč saj bi bila rada pop pevka a… Ne da se mi poslušati opere. »Kaj imamo sedaj?« Za nama se prikaže Emily. Z njo sem si dobra a se ne pogovarjava kaj preveč… Z roko si seže čez gladke črne lase. Prava lepotica je! Kar zavidam ji! Ima temno sive oči. Lasje ji segajo do pasa in to kar pristaja njeni velikosti. Edino me moti da nosi toliko make-upa v šolo… Sploh ga ne bi potrebovala… A bila je zelo prijazna. Všeč mi je bila kot oseba! »Glasbo. Prideš?«
»Ahh… Počakat moram Lucie… Saj veš kakšna postane če jo kdo zapusti…« Zahihitam se in prikimam. »No potem se pa vidimo v glasbeni učilnici!« Pomaha nama in stopi nazaj k učilnici in prigovarja Lucie da naj pohiti. Slučajno pokukam v učilnico k Lucie, ki se pogovarja s fanti. No če smo že pri Lucie. Najbolj popularno dekle na šoli… Vse izkorišča. Sprva je želela dobiti mene v roke a me je Alice rešila. Alice in Lucie sta bili najboljši prijateljici. Bili sta si podobni. A Alice, Lucie sploh ni bila podobna po karakterju. Lucie je imela blont pramene tako kakor moja mama… A Luciini lasje so bili gostejši in rahlo skodrani. Na sebi je vedno imela make-up. Ni bilo dneva, ko ga ne bi nosila. To mi gre najbolj na živce pri njej. Sedaj že ima osmega fanta pa sploh ni tako lepa kakor se zdi. Meni vsaj. Sploh ne vem kaj vidijo fantje na njej. To vedno težim Alice. Ona mi pa vedno nazaj odgovarja: Sameen… Bo že prišel pravi fant do tebe in ti izkazal pravo ljubezen! Pusti Lucie!
Takrat skoraj obupam, ker Alice misli da sem v tistega fanta, ki ga ima sedaj Lucie na povodcu.
»Sameen si vredu?« Opazim da sva prispeli do glasbene učilnice. Pred mano stoji učiteljica, ki sem se ravno kar zaletela ob njo. Zardela sem od sramežljivosti. »Ja učiteljica… Oprostite…« Učiteljica se je polila s kavo, ki jo je imela v rokah. »V redu je… Je kaj narobe? Saj veš da mi lahko vse poveš!« Hitro odkimam in ji podam brisačko. »Ne hvala, se bom raje preoblekla...« Sram me je bilo ker sem svoji najljubši učiteljici ravnokar uničila majico, ki ji zelo pristaja. Učiteljica se odpravi v njeno pisarno jaz pa še kar stojim na mestu in si očitam kako sem lahko tako nerodna.

Zdravo!!!
Upam da vam je ta del všeč! Malo sem se potrudila pri pisnih napakah… Upam da bo kaj boljše…
Komentirajte in lajkajte če vam je všeč! Prosila bi pa vas če napišete par angleških priimkov ker nimam nekih idej… Za imena sem vedno v akciji a za priimke pa ne ravno… HVALA VAM!

Tukaj pa so še slike:

UČITELJICA ZA ZGODOVINO MARY SALL:
https://t1.ftcdn.net/jpg/00/21/17/98/500_F_21179856_eT5TL8JOhqvPIdMpyvbaAGHkohBiuCCP.jpg

EMILY: https://i.pinimg.com/736x/90/f0/e4/90f0e44fdfceb8413193c5e839836fef--hair-photo-carina.jpg

LUCIE: https://i.imgur.com/1AMY6Tq.jpg

UČITELJICA ZA GLASBO SKY BROWN: https://healthpracticeadvisors.net/wp-content/uploads/2020/04/Judy-Profile-resized.png
OSTANITE ZDRAVI!
Lp, Bad girl