Leto, ko se je vse spremenilo 1. del
9
"Uživaj," me je mama poljubila na lice. "Ne skrbi, ne pozabi da spadaš tja. Vsi bodo novi."
"Ne razumem, kaj posebnega je na tisti šoli? Vse moje prijateljice so se vpisale v akademijo za nadarjene. Zakaj ne jaz?"
Mama je z nasmehom na obrazu zavzdihnila.
"Ker pač nisi bila dovolj nadarjena. Tudi tu ti bo všeč. Zdaj pa pojdi."
Utrujeno sem jo pogledala in stopila skozi ogromna šolska vrata. Moji lasje v barvi tekoče temne čokolade so se lesketali v svetlobi. To je bila edina stvar na meni, ki so mi jo drugi zavidali. Moji lasje. Naravno skodrani so se kot uliti podali k mojim svetlo karamelnim očem. Drugače pa sem bila čisto navadna enajstletna deklica z uhani in zobnim aparatom v ustih. Danes sem prvič stopila v sicer najbolj znano šolo na svetu. Tu naj bi vsi imeli nekakšen talent, oziroma supermoč. Najprej sem odšla do oglasne deske, kjer naj bi bil razpored skupin. Vsi so se mi umaknili, fantje gledali vame. V prvi skupini sem, učilnica 507. Zastokala sem.
"Kako naj zdaj to najdem?"
Najprej sem poiskala učilnice do 300, nato do 400 in prišla sem do 507. Vstopila sem, v pričakovanju da bom zagledala stole in mize, sem osupnila. Videla sem velik oder na katerem je stala učiteljica. Pogledala me je in se mi nasmehnila.
"Mislim da smo zdaj vsi."
Ozrla se je po zbranih in začela.
"Dobrodošli. Kot so vam že starši povedali, boste tukaj odkrili svojo supermoč. Ni važno, kakšna je, slaba ali dobra, vsaka je narejena za vas. Torej, ko boste zaslišali svoje ime, prosim stopite na oder in v knjigo zapišite svoje ime in priimek. Na tak način boste izvedeli svojo supermoč."
Nisem razumela.
"Beeednoo."
Sem zaslišala. Obrnila sem se in zagledala blondinko, ki si je ovijala okrog prsta svoj pramen las.
"Mislim," je nadaljevala. "Kako lahko sprejmejo kar vsakega ki se želi vpisati? A ni očitno, da js tukaj polno bebcev?"
Njene prijateljice so se za hihitale in jo gledale kot da je kraljica.
"Stavim da bom imela najboljšo moč! Ne tako kot vsi drugi!"
"Stišaj!" sem ji zamrmrala saj je prvi učenec že stopil na oder. Dekle me je pogledalo kot da sem kup gnoja.
"Stišaj," me je oponašala, zavila z očmi in prekrižala roke.
Učiteljica je zaploskala.
"Super hitrost! Zabavna supermoč, lepo!"
Vsi so zaploskali razen dekleta in njenih prijateljic.
"Abby Lindy!"
To je ona! Dekle je domišljavo stopilo na oder in se zasmejala. Napisala je svoje ime in...
"Laserske oči! Previdna bodi s to močjo!"
Zavzdihnila sem. Ta supermoč je res precej dobra... Abby me je norčavo pogledala.
"Ava Willow!"
Obstala sem. To sem bila jaz. Stopila sem na oder in zapisala svoje ime ter priimek. Začela se je zarisovsti beseda...
"Hoja po zraku! Zelo uporabna supermoč!"
"Ne razumem, kaj posebnega je na tisti šoli? Vse moje prijateljice so se vpisale v akademijo za nadarjene. Zakaj ne jaz?"
Mama je z nasmehom na obrazu zavzdihnila.
"Ker pač nisi bila dovolj nadarjena. Tudi tu ti bo všeč. Zdaj pa pojdi."
Utrujeno sem jo pogledala in stopila skozi ogromna šolska vrata. Moji lasje v barvi tekoče temne čokolade so se lesketali v svetlobi. To je bila edina stvar na meni, ki so mi jo drugi zavidali. Moji lasje. Naravno skodrani so se kot uliti podali k mojim svetlo karamelnim očem. Drugače pa sem bila čisto navadna enajstletna deklica z uhani in zobnim aparatom v ustih. Danes sem prvič stopila v sicer najbolj znano šolo na svetu. Tu naj bi vsi imeli nekakšen talent, oziroma supermoč. Najprej sem odšla do oglasne deske, kjer naj bi bil razpored skupin. Vsi so se mi umaknili, fantje gledali vame. V prvi skupini sem, učilnica 507. Zastokala sem.
"Kako naj zdaj to najdem?"
Najprej sem poiskala učilnice do 300, nato do 400 in prišla sem do 507. Vstopila sem, v pričakovanju da bom zagledala stole in mize, sem osupnila. Videla sem velik oder na katerem je stala učiteljica. Pogledala me je in se mi nasmehnila.
"Mislim da smo zdaj vsi."
Ozrla se je po zbranih in začela.
"Dobrodošli. Kot so vam že starši povedali, boste tukaj odkrili svojo supermoč. Ni važno, kakšna je, slaba ali dobra, vsaka je narejena za vas. Torej, ko boste zaslišali svoje ime, prosim stopite na oder in v knjigo zapišite svoje ime in priimek. Na tak način boste izvedeli svojo supermoč."
Nisem razumela.
"Beeednoo."
Sem zaslišala. Obrnila sem se in zagledala blondinko, ki si je ovijala okrog prsta svoj pramen las.
"Mislim," je nadaljevala. "Kako lahko sprejmejo kar vsakega ki se želi vpisati? A ni očitno, da js tukaj polno bebcev?"
Njene prijateljice so se za hihitale in jo gledale kot da je kraljica.
"Stavim da bom imela najboljšo moč! Ne tako kot vsi drugi!"
"Stišaj!" sem ji zamrmrala saj je prvi učenec že stopil na oder. Dekle me je pogledalo kot da sem kup gnoja.
"Stišaj," me je oponašala, zavila z očmi in prekrižala roke.
Učiteljica je zaploskala.
"Super hitrost! Zabavna supermoč, lepo!"
Vsi so zaploskali razen dekleta in njenih prijateljic.
"Abby Lindy!"
To je ona! Dekle je domišljavo stopilo na oder in se zasmejala. Napisala je svoje ime in...
"Laserske oči! Previdna bodi s to močjo!"
Zavzdihnila sem. Ta supermoč je res precej dobra... Abby me je norčavo pogledala.
"Ava Willow!"
Obstala sem. To sem bila jaz. Stopila sem na oder in zapisala svoje ime ter priimek. Začela se je zarisovsti beseda...
"Hoja po zraku! Zelo uporabna supermoč!"
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Omg! Ful dobr! Spremam!Zanimivo je:heart_eyes:
Lovam!
Lovam!
1
Moj odgovor:
Svetovalnica
vera
plisss rabm nasveteee!
torej prihajam iz neverujoče družine ampak jst verujem v boga. vsak večer molim se z njim pogovarjam hodim v cerkev... ampak starši ne vejo da jst molim pa to in bi jim ful rada rekla ker želim da se tud oni povežejo z bogom ampak me je strah ker se bodo norčevali oz. me ne bodo jemali resno. hodm tud na krščanske tabore ampak starši mislijo da hodm tja sam zarad družbe saj me je tja prepričala moja najboljša prijateljica. ampak tja hodm zato ker se še bolj zbližam z bogom. tko da plis povejte kaj naj nardim!
hvala, če mi boste odgovorili
torej prihajam iz neverujoče družine ampak jst verujem v boga. vsak večer molim se z njim pogovarjam hodim v cerkev... ampak starši ne vejo da jst molim pa to in bi jim ful rada rekla ker želim da se tud oni povežejo z bogom ampak me je strah ker se bodo norčevali oz. me ne bodo jemali resno. hodm tud na krščanske tabore ampak starši mislijo da hodm tja sam zarad družbe saj me je tja prepričala moja najboljša prijateljica. ampak tja hodm zato ker se še bolj zbližam z bogom. tko da plis povejte kaj naj nardim!
hvala, če mi boste odgovorili
Vprašanje
Kako ti je všeč nova rubrika Hormoni in demoni?
Zelo mi je všeč. To so teme, ki me zelo zanimajo.
(48)
Take vsebine so vedno dobrodošle. Všeč mi je.
(66)
Nič posebnega , že vse vem.
(27)



Pisalnica